Katerega od sedmih studijskih albumov Big Foot Mame ste si do danes največkrat predvajali? In zakaj vam je ostal najljubši?
Dva: Važno, da zadane, ker je »pure rock'n'roll« plošča za sobotni večer in me zabava, in Izhod, ker mislim, da smo tam res izpopolnili vse komponente, od aranžmajev, besedil in produkcije do uigranosti benda in vokalne interpretacije.
Posneli ste tudi kar nekaj markantnih videospotov, med tistimi, ki so si jih gledalci najbolj zapomnili, sta Led s severa in Garbage hip hop. Imate na katerega od teh dveh oz. katerega koli drugega kakšne posebne spomine ali zakulisno zgodbo?
Najljubši spot mi je Neki sladkega, ker je res Jemeršićeva strašna mojstrovina, spomnim pa se tudi šestmetrskega pitona iz spota Brez meja. Nekateri člani ekipe so zbežali iz hiše, mi pa pitona na rame in gremo. Šest nas ga je nosilo.
V 25 letih ste odigrali več kot tisoč koncertov. V zadnjem času se je njihovo število sicer zmanjšalo, a množice so večje. Pogrešate manjše klube, intimnejše koncerte ali ste nekako vedno stremeli k temu, da bi Big Foot Mama postala bend za velike odre?
Ne pogrešam, ker še vedno kdaj nastopimo tudi v manjšem klubu, navadno pozimi v kakšnem manjšem kraju. Nikoli pa nismo posebej stremeli k velikim odrom, do njih smo prišli spontano, vedno smo šli stopničko po stopničko. Prva stopnička po prvem koncertu na gimnaziji Šentvid leta 1990 je bila igrati na gimnaziji Poljane, ker je bil tam večji oder in lepše punce. Kasneje (leta 1999) so prvič padle Križanke.
Zakaj ste se zadnji album odločili posneti v Berlinu? Zadnje čase se zdi, da vse poti, tako glasbene kot tudi širšeumetniške, vodijo tja...
Predvsem smo se hoteli nekam umakniti pred vsakodnevnim življenjem, ki bi nas »zasledovalo«, če bi snemali v Sloveniji. Veliko smo slišali o navdihujočem Berlinu in res smo tam preživeli deset lepih dni. In ta navdih in sproščenost mislim, da se zelo očitno slišita na plošči.
Obletnico ste se odločiti praznovati v Hali Tivoli. Ni veliko domačih izvajalcev, ki lahko napolnijo to nekoč osrednjo koncertno dvorano pri nas. To je uspelo denimo Pankrtom, Siddharti, Heleni Blagne in Janu Plestenjaku. Če sem še koga pozabil, me popravite. Big Foot Mama so torej postali slovenska pop institucija. Je danes v tej poziciji uporništvo še smiselno ali gre pač zgolj za igranje glasbe, ki jo imate radi, stik z občinstvom in, seveda, navsezadnje služenje denarja?
Institucija gor ali dol; če me še vedno jezijo stvari okrog mene, če se ne morem strinjati z destruktivnimi oblikami medčloveških odnosov v okolju in če se mi obrača ob definicijah »normalnega« in »povprečnega« življenja, je povsem naravno, da to izrazim v glasbi. To je terapija. Saj ni samo revolt. Življenje daje različno paleto čustev in zgodb, ki poganjajo naš glasbeni opus naprej. Naša mantra je že od nekdaj beseda novo. Nov komad, nova plošča, nov koncert. Novi cilji, nove zmage. In tu ne popuščamo. Nas zanima, kako se imamo in kaj lahko storimo danes, ne kaj je bilo pred petnajstimi leti. Nostalgija, jokanje za dobrimi starimi časi za bend ni produktivno.
V Hali Tivoli sicer nemalokrat ponagaja ozvočenje. Glede na to, da ste si v svoji glasbeno-novinarski karieri tam ogledali kar nekaj koncertov, imate v spominu dva ekstrema dobrega in slabega ozvočenja iz Hale Tivoli?
Imam dobrega: Sex Pistols (1997) so me presenetili, ker se je končno enkrat dobro slišal bas v Hali Tivoli.
Je naslednji korak ali stopnička, ki ste jih omenjali prej, nastop na stadionu v Stožicah? Morda ob 30. obletnici? Ali pa kakšen veliki koncert na prostem? Je bilo poleg Hale Tivoli letos v igri še kaj drugega?
Big Foot Mama smo bili vedno realen bend. Ker smo odrasli postopoma na terenu, imamo kar dober občutek, kakšne kritične mase za koncerte Slovenija premore. Zato si zadajamo dosegljive cilje.
Po kakšnem ključu ste izbirali uspešnice za dvojni album najboljših pesmi, ki je izšel ob letošnjem jubileju?
Po spontanem brainstormingu med člani smo izbrali naše najljubše z vsakega albuma.
Kdo bodo gosti, ki se vam bodo pridružili na odru, komu vse ste poslali povabilo? Gre za nabor glasbenikov, s katerimi ste v zadnjem četrt stoletja sodelovali, ali gre za nove naveze, eksperimente in žanrske avanture?
Gre predvsem za retrospektivo z mnogimi glasbenimi kolegi, s katerimi smo doslej sodelovali v takšni ali drugačni obliki. S Petrom Lovšinom si na primer delimo del zgodovine 1993–1997 in bomo spet združili Viteze obložene mize. Neisha je za nas snemala klaviature na albumu 5ing, še preden je bila Neisha. Žanrski ekstrem bodo seveda Fantje s praprotna, pevci pokojnega Lojzeta Slaka, ki je naši pesmi Neki sladkega in Pomlad posvojil. Zanimiv bo originalni saksofonist pri skladbi Lovro Rok Gerbec, s katerim nismo imeli stika vse od snemanja, pa danes priznana operna pevka Irena Preda ter mnogi drugi. In ekskluzivno: prva zasedba Big Foot Mame, ki je igrala na prvem koncertu leta 1990 na gimnaziji Šentvid!
Za koga, menite, so obletnice sploh pomembne – za glasbenike same, za založbe, za medijske zgodbe ali za poslušalce?
Dobro vprašanje. V našem primeru za vse našteto – ampak samo zato, ker imamo poslušalce. Če nimaš poslušalcev, ti obletnica nič ne pomeni.
Če bi vas vprašal, kot je nekdo nekoč vprašal Micka Jaggerja, ali se vidite na odru pri 60 letih... Se? Ima Big Foot Mama rok trajanja oz. kdaj bi si rekli, da zdaj je pa res dovolj? Kaj bi bil lahko odločilni trenutek?
Konec bo, ko ne bomo imeli več koncertov.
Kako se je skozi teh 25 let spremenil vaš glasbeni okus? Kaj ste poslušali takrat, na začetku, in kaj danes?
V srednji šoli sem poslušal predvsem heavy metal in punk in ko sem prišel v Big Foot Mamo, sem začel odkrivati stari rock. Trendom nisem nikoli sledil (razen seveda kot novinar), težko se identificiram z aktualno mainstream glasbo. Med tistimi, ki so me v zadnjih dvajsetih letih zares zadeli, so Placebo, Manic Street Preachers in Suede, odkrivam arabski in indijski etnopop, sicer pa še vedno prisegam na Velvet Underground, The Cult in Iron Maiden.
Kako pa se je z vašega vidika spremenila glasbena scena pri nas? S tem mislim na celotno področje – od koncertnih prizorišč do pokrivanja glasbe v medijih in prodaje nosilcev zvoka...
Sredi devetdesetih let je bila glasbena industrija na vrhuncu: radii so radi predvajali nove pesmi, tisti, ki so ga predvajali na radiu, je prodajal plošče in imel koncerte. Dostopnost glasbe na internetu in turbokomercializacija radiev z (nostalgičnimi) shemami sta ta tokokrog pretrgali. Spremenil se je odnos ljudi do glasbe: ali je mašilo ali zgolj zabava. Glasbeni razvoj je obstal v devetdesetih in zato danes na velikih odrih po Sloveniji igramo večinoma le bendi, ki imamo kariero že od prej, mladi pa sploh nimajo nobene perspektive.
