Razen šibkih znakov ekonomskega okrevanja, ki so pretežno posledica ugodnejšega zunanjega okolja in v preteklosti izvedenih ukrepov za uravnoteženje javnih financ, je slovenska država danes strukturno okostenela in razvojno pasivna.
Primerljive države, ki so se skupaj z nami pred četrt stoletja poslovile od socialističnih iluzij, nas prehitevajo po rasti plač in pokojnin. Propada infrastruktura, slabša se kvaliteta storitev javnega sektorja. Mladi izgubljajo perspektivo. Beg možganov v kombinaciji s staranjem prebivalstva in stagnirajočim zasebnim sektorjem predstavlja strateško grožnjo ne zgolj standardu prebivalstva, ampak temeljem naše državnosti.
Gospodarstvo v veliki meri ostaja v državnih, torej političnih rokah. Državna podjetja ostajajo temelj ekstraktivne ekonomije in peskovnik zajedavskih omrežij. Za domače in tuje zasebne investitorje je Slovenija precej nezanimiva. Izjema so balkanski kupci sumljivega slovesa. Po oceni The Economista je v EU samo še v Grčijo bolj nespametno vlagati kot v Slovenijo. Po Indeksu gospodarske svobode je Slovenija zadnja v EU in predzadnja v Evropi.
Na državotvornih področjih so stvari še slabše. Zunanja politika niha med vzhodom in zahodom ter med Srednjo Evropo in Balkanom. Pravna država po vseh objektivnih mednarodnih primerjavah deluje praktično najslabše v EU. Odsotnost delujočih pravnih poti ogroža pravičnost, red in mir v družbi, onemogoča pošteno delovanje gospodarstva in s tem dodatno zmanjšuje privlačnost Slovenije za nove naložbe.
Socialno državo pred zlomom rešujejo samo potrpežljivost ljudi in požrtvovalnost zaposlenih v zdravstvu in sociali. Zdravstveni in pokojninski sistem sta nevzdržna, kar predstavlja neposredno grožnjo za življenje in zdravje ljudi ter njihovo dostojno staranje. Slovenski izobraževalni in raziskovalni sistem ne sledita mednarodnim trendom, kar odganja najboljše in dolgoročno ogroža intelektualno podstat naroda.
Nenazadnje sta sistemsko, ekonomsko in kadrovsko podhranjena tudi slovenski varnostni in obrambni sistem, kar pomeni neposredno grožnjo za varnost te države, njenih državljank in državljanov in to prav v času, ki ga zaznamujejo veliki geo-strateški premiki in naraščajoča begunska kriza.
Zaradi neukrepanja, ki traja že dolgo, so izzivi čedalje večji. Več kot očitno je, da ta koalicija nanje v zadnjem letu ni zmogla odgovoriti. Nobenega razloga ne vidimo, da bi bilo v prihodnje kaj drugače. Izzivi Slovenije so namreč mnogo večji od volilnega izida in miselne širine strank, ki so v slovenskih koalicijskih vladah jeziček na tehtnici in v politični praksi zato najbolj vplivne. Za razliko od največjih strank, ki so zavezane širokemu krogu volivcev in interesov, so male stranke izpostava ozkih interesnih ali ideoloških skupin, namenjene uresničevanju njihovih partikularnih kadrovskih, ekonomskih in organizacijskih ambicij, splošni in pomembni državni interesi pa ob tem ostajajo v ozadju.
Lepa ilustracija tega je nedavni mednarodni škandal v zvezi z arbitražo. Sistematično izigravanje načel meritokracije pri zaposlovanju ljudi na najbolj odgovorne položaje, ravnanje z ministrstvi kot s strankarskimi fevdi ter nadvse neodgovoren, moderne države nevreden oblastni odziv, so jedro malignega razvoja tega problema, ki ogroža same temelje slovenskih nacionalnih interesov v zvezi s pomorskim značajem države. Ob vsem zgoraj že opisanem bi moralo vsaj to zadnje dejstvo pripeljati do nacionalne streznitve.
Bilo je dovolj. Slovenija zmore in mora doseči več. Politična mešetarjenja zadnjih dveh desetletij so slovensko državo pripeljala v slepo ulico. Državljanke in državljani smo naveličani konstantnega preigravanja nepomembnih, umetno ustvarjenih in napihnjenih tem, ki ustvarjajo dimno zaveso politične neodgovornosti, za katero se skrivata nesposobnost in pohlep. Želimo in zaslužimo si normalno evropsko državo. Tako, kot smo si jo izbrali na plebiscitu in jo še dvakrat potrdili na referendumih za vstop v Evropsko unijo in NATO.
Dovolj je bilo drobnjakarskega pragmatizma, provincialne prepirljivosti ter politike, utemeljene na osebni animoziteti ali celo demonizaciji posameznikov. Zadnji dve desetletji sta nas naučili, da tak politični sistem ne deluje, ne more delovati in ne bo deloval. Sedem let je politični prostor paralizirala zadeva Patria, ki je zdaj le dobila epilog in je zaključena.
Čas je za odgovorno, državniško politiko. Največ odgovornosti volivci pričakujejo od strank, ki so jim zaupali največ glasov. Najbolj državniško bi se morali obnašati največja levosredinska stranka SMC in največja desnosredinska stranka SDS.
Spoštovani gospod Miro Cerar, spoštovani gospod Janez Janša, ni več časa, da država še naprej stopica na mestu. Ne moremo čakati še dve desetletji, da bi volivci po kakšnem čudežu kateri od moderno razmišljujočih strank namenili absolutno večino. Zdaj je čas za spremembe, zdaj je čas za dinamično razvojno usmerjeno politiko in modernizacijo. Pred vama in pred vajinima strankama je zgodovinska odgovornost, ki so jima jo naložili volivke in volivci.
Od tega, ali sta vajini stranki sposobni preseči včasih upravičene zamere in sta pripravljeni po avstrijskem ali nemškem zgledu stopiti skupaj in oblikovati kvalitetno, ne nujno izključno strankarsko ekipo, je odvisno, ali bo Slovenija šla v smer, ki smo si jo izbrali ob osamosvojitvi, ali pa se bomo še bolj pogrezali in dokončno utopili v provincialni majhnosti in ekonomsko nevzdržni samozadostnosti na obrobju razvite Evrope.
O preseganju delitev in sodelovanju sta oba velikokrat govorila. Zdaj imata možnost preiti od besed k dejanjem. Imata izbiro in imata odgovornost.
S spoštovanjem,
Mark Boris Andrijanič, Matej Avbelj, Anže Burger, Romana Jordan, Luka Lisjak Gabrijelčič,
Aleš Maver, Marko Pavlišič, Jerneja Penca, Matej Petrišič, Dimitrij Rupel, Jaka Šoba, Tomaž
Štih, Žiga Turk, Blaž Vodopivec, Egon Zakrajšek
