Čeprav se zdi skoraj neverjetno, kaže, da je večina prepoznala, da merilo uspeha ni vedno le mesto na razpredelnici. Ni pomembno le iti višje, hitreje, močneje. Zdovcu, njegovim sodelavcem in reprezentantom je uspelo tisto, k čemur stremi vsak – postali so boljši športniki. Med pripravami so ves čas napredovali, na evropskem prvenstvu do tekme z Latvijo pokazali več od pričakovanj. Čeprav so nato izgubili in zaostali za ciljem, so lahko ponosni. Kajti s poštenim športnim bojem so pokazali vse, kar zmorejo (in še več), pri čemer pa izgovorov za izpad v osmini finala niso iskali pri drugih, ampak pri sebi.
Tudi tu je viden Zdovčev rokopis. Če kaj, potem pri njem ni izgovorov. Ni slepomišenja, kar smo občutili tudi mediji. Ker je bil po tekmah sam do sebe dovolj kritičen, nam ga sploh ni bilo treba še bolj kritizirati. Redki so takšni trenerji. Še bolj redki so tisti, ki tudi na najbolj delikatna vprašanja odgovarjajo iskreno. Nemogoče se je znebiti vtisa, da med te spada tudi Zdovc. Nenazadnje je prav on povedal, da Gorana Dragića Miami ni pustil na evropsko prvenstvo. Brez olepševanja je razložil, kaj si misli o odpovedi Alekseja Nikolića. Razjasnil je, da si je že letos želel Luko Dončića v članski ekipi, a je košarkar prihod odpovedal. V takšnem slogu je govoril vedno. In v takšnem slogu lahko govori le nekdo, ki ve, da dela dobro, ki nima kakšnih drugih (dvomljivih) interesov in ki se ne boji, da bi mu morebitni konflikti odnesli delo. Ne le to. Ve, da so nasprotna mnenja gonilo razvoja in, kot rad pove, pri njem ni revanšizma.
Je pač bolj bister od večine. Ta družba na vodilnih položajih potrebuje ravno takšne ljudi.
