Kadar se vladarji torej spomnijo ljudstva, dobimo ali bumerang ali pa čudovito nesistemske, polovičarske in demagoško napihnjene ukrepe, ki naj bi nas prepričali, da jim ni vseeno. Dva taka smo doživeli spomladi in zdaj smo priča tretjemu. Spomnimo se zahteve ZL po brezplačnem kosilu osnovnošolcev iz deprivilegiranih družin. SMC se je hudo vznejevoljila: ZL se gre že spet demagogijo. Točno, danes je vsaka zahteva po zagotavljanju minimalno spodobnih razmer za življenje čista demagogija, pa naj jo izrekajo opozicijske stranke, novinarski plačanci ali sindikati. Da bi opoziciji izbili orožje, so zahtevi sicer navidezno ugodili, v resnici pa jo pokvečili v polovičarsko rešitev z odloženim rokom… Nedemagoški in realen (se pravi z nogami globoko, do grla v neoliberalno logiko potopljen) pa je le vsakokratni minister za finance, ki pravi: ne moremo trošiti, česar nimamo. In to seveda ni demagogija najslabše vrste, to bi nam radi prodali kot svojo poštenost, kot čisto vino.
A ob tem vinu se vendarle zvrti prenekateri »gospodinji«: joj, pa res, to ne gre, da bi trošili, če nimamo! In ubožica seveda ne razume, kak veličasten nateg je v tej financarski izjavi, kako veličastna laž je to za ekonomijo, ki jo poganjajo ravno čezmerno trošenje in dolgovi. Vprašanje proračunske delitve v resnici pač ni nič drugega kot politično načrtovanje, kako razdeliti nekaj, česar sploh še ni, kar bo šele ustvarjeno ali poplačano skozi milijone blagovnih in denarnih tokov, če bodo razmere to dopuščale. Pravo vprašanje, na katerega odgovarja vlada, je torej, kakšno družbo hočemo, kakšno družino hočemo: takšno, v kateri bo imel ata velik avto, otroci pa bodo brez malice? In ko Cerar Natu obljubi povečanje vojaškega proračuna, natančno ve (in vemo mi), komu s tem nekam leze. In tudi ve(mo), da bo nekomu zato vzel. Prioritete pač.
In potem je sledil slavni ukrep odpisa dolgov. Propagandna mašina nam je dopovedovala, da smo dobili, kar smo si toliko časa želeli – da ljudem v stiski, ki tako in tako ne bodo mogli povrniti dolgov, te odpišejo, da bi lažje izplavali iz stiske. Na tisoče takšnih majhnih Grčij. Da bi vlada nenadoma na mikroravni dojela, česar ni razumela na makroravni, ko je v Bruslju pljuvala po »neodgovornih Grkih« in njihovi »demagoški« vladi? Nak. Drobni tisk tega veličastnega socialnega ukrepa je razkril vse kaj drugega: da so »odpisali«, kar je bilo mogoče odpisati že brez tega zakona, in da so druge odpise prepustili dobri volji upnikov. Če si imel torej srečo, da si živel v kraju razumnih (ne dobrohotnih) upnikov, ki so dojeli, da izterjava ne bo možna, so ti dolg izbrisali. Če ne, si ostal v dolgovih. Ena takšna ljubka loterija, ki jo je država razglasila za socialni ukrep.
No, resnična loterija, še huje, resničnostni šov pa je to, kar so povzročili z obljubo tisoč štipendij za deficitarne poklice. Namesto da bi vzpostavili socialna in učna merila, se obnašajo točno tako kot tisti madžarski vojaki, ki beguncem mečejo kruh: kdor je bližje, kdor je močnejši, bolj spreten, ta bo dobil pomoč države. Ne tisti, ki je je najbolj potreben, ne oni, ki se je najbolj pridno učil. Ta brutalni socialni darvinizem, v katerega je pognala cele družine, katerih člani so ob prvem razpisu vso noč prežali pri računalniku (tisti, ki ga seveda imajo), dokler ni povezava pregorela, zdaj pa so kar analogno stali na poštah, bencinskih črpalkah in pred vrati Postave, je tista skrajna točka poniževanja državljanov, ki kaže, da nam vladajo ljudje, ki nikoli ne bi smeli dobiti moči. Ljudje brez minimalnega občutka za spoštljivost in dostojnost, ljudje, ki ne le da jim nikoli ni in ne bo treba stati v vrstah za otrokovih sto evrov na mesec in so zato tudi povsem nezmožni empatije, ampak predvsem ne razumejo ne pojma pravičnosti ne pojma države kot varuhinje državljanove integritete. Država kot bogatun, ki radovedno opazuje boj tistih, ki se pod mizo borijo za drobtine.
