Zakaj je Slovenija v osmini finala izgubila proti Latviji?

Tekma osmine finala je dodala velik pritisk, ki so si ga fantje naložili. To se je poznalo skozi vso tekmo. Latvijci so zmagali le zato, ker so bili bolj sproščeni. Uspešno so zaključevali odprte mete, mi pa stvari, ki smo jih taktično postavili pod koš, nismo znali realizirati. Predvsem je bila igra v obrambi tokrat na nižji ravni kot v Zagrebu. Grešili smo v branjenju hrbtnih blokad, na tak način so Latvijci doseli neverjetno število lahkih košev. Ko so nam enkrat ušli, je bilo vidno, da nimamo igralca, dveh ali treh, ki bi bili na takšni tekmi sposobni narediti preobrat.

Kako bi ocenili celotno prvenstvo?

Težko je oceniti, ali je to uspeh ali neuspeh. Reprezentanti in strokovni štab so si sami za cilj postavili uvrstitev med najboljših osem ekip v Evropi. S tega stališča je to neuspeh. Po drugi strani je znano, kakšne težave smo imeli z odpovedmi igralcev. S tega vidika je uspeh, da smo sploh prišli v boj za četrtfinale. To ne sme biti konec košarke v Sloveniji. Reprezentance, ki so imele veliko večja pričakovanja od nas, na primer Hrvati, so izpadli na bolj nečasten način.

Bi bilo dobro, če bi Jure Zdovc ostal selektor, ali naj ga zamenjajo?

Jure Zdovc je kljub vsemu pokazal, kako je treba delati v reprezentanci. Znal je poiskati skupne cilje. Da bi uresničil vse, kar si je želel, mu je zmanjkalo nekaj kakovosti pri igralcih. Zdi se mi, da je v tem trenutku on edini sposoben krmariti to barko naprej.

Pred začetkom priprav je bilo precej skepse, kajti po imenih je bila to najslabša slovenska reprezentanca do zdaj. Je bilo to, kar so pokazali v prvem delu v Zagrebu, celo več od pričakovanj?

Od te reprezentance javnost ni veliko pričakovala. Ekipa ni bila obremenjena z ekstremno visokimi rezultati. Zdovc je od prvega treninga verjel v fante, bil zadovoljen z njihovo prizadevnostjo. V ekipi je bilo kar nekaj novincev, zato je imel precej dela, da je uveljavil svojo vizijo. Ves čas je potekal boj, da mu je uspelo prepričati igralce, da so sposobni več, kot so kazali do zdaj. Po drugi strani mu je uspelo disciplinirati nekatere igralce, ki so v prejšnjih akcijah skakali iz sistema. Ne le igra v obrambi, ampak tudi potrpežljivi napadi z občasnimi tranzicijami so dajali rezultat. Kadar koli so se igralci držali zastavljenih nalog, so delovali dobro.

Bi bilo treba na dolgi rok graditi na tem sistemu, tako pri članih kot mlajših selekcijah?

Največja kakovost Jureta Zdovca je, da zna pripraviti koncept, ki ustreza ekipi, kakršno ima na voljo. Jure je bil vrhunski obrambni igralec in od tu izhaja njegova filozofija. Čeprav slovenska reprezentanca ne igra conske obrambe, ampak ima veliko različic posamične obrambe, zna marsikatero reprezentanco presenetiti.

Slovenska reprezentanca je skozi zgodovino zelo malokrat igrala consko obrabo. Kako to?

Ne vem. V svojem delu ves čas uporabljam tudi conske obrambe. Ko sem delal v bolj vrhunskih klubih, tudi kombinirane obrambe, kajti večina ekip ima postavljenih ogromno napadov proti obrambi mož na moža, medtem ko je nabor napadov proti conski obrambi bistveno bolj omejen. Trdim, da so presenečenja možna. Je pa pri conski obrambi težko določiti, kdo je za kaj kriv. Razlog, zakaj ta reprezentanca ni igrala conske obrambe, pa je, da bi bili v tem primeru v še bolj podrejenem položaju v skoku.

Kje se je zalomilo, da Slovenija nima več visokih in tehnično sposobnih centrov?

Naša reprezentanca je začela dosegati boljše rezultate na evropskih prvenstvih, ko so se vključili igralci, ki so osvajali kolajne na mladinskih tekmovanjih. Takšne generacije zdaj nimamo. Večina naših mlajših reprezentanc igra v diviziji B. To je eden ključnih razlogov. Poleg tega se je povečalo število tujcev v slovenskih ekipah. Malo smo zanemarili delo z mladimi. Klubi stremijo k temu, da čim prej dosežejo prvo ligo, valilnic talentov, ki so bile včasih v Kranju, Ljubljani in drugih krajih, pa ni več.

Ko ste bili vi selektor, je bilo stanje v naši košarki drugačno kot danes. Takrat vam ni uspel preboj na evropskem prvenstvu. Kakšni so bili tisti časi?

Pogoji za delo so bili v klubih verjetno slabši kot danes, v reprezentanci pa nekaj povsem drugega. Na obeh prvenstvih sem kot glavni trener delal skavting, kar je danes razdeljeno. Sedem ljudi je na klopi, vsak ima svojo nalogo. Pred odhodom na evropsko prvenstvo 2001 v Turčijo sem prosil kolege, naj pridejo pomagat, v zadnjem trenutku je v strokovni štab prišel Memi Bečirović, šele na prvenstvu se nam je pridružil Tomo Mahorič. Kult reprezentance je bil povsem drugačen. Med pripravami smo se potikali v hotelih nižje kategorije. Imeli smo pa veliko igralcev. Moje najtežje delo je bilo določiti spisek 24. Že ko si naredil ta seznam, si koga prizadel. Danes smo srečni, če lahko naberemo 13, 14 igralcev.

Kaj menite o odpovedih? So dopustne?

Od nekdaj je bilo stališče košarkarske zveze, da se na tistega, ki ne bi igral s srcem, ne pritiska. Ni se še zgodilo, da bi bil kateri od igralcev, ki so odpovedali igranje za reprezentanco, kaznovan, kar se dogaja v nekaterih drugih reprezentancah. Na račun tega smo pridobili vzdušje. Mladi ljudje danes razmišljajo povsem drugače kot včasih. Boj za preživetje jih sili v to, da preveč poslušajo svoje menedžerje, ki se zaradi morebitnih poškodb bojijo takih prvenstev. Ko so menedžerji začeli pritiskati na igralce in starše, so se odpovedi še bolj vrstile.

Zakaj ni več tako dobro tehnično podkovanih centrov, kot so bili nekoč?

Včasih je bila igra drugače postavljena. Igra »pick'n'roll« je prinesla spremembe v obrambi, več atletov... Ni pa več klasične igre, da bi center odigral ena na ena. Centri igrajo bistveno hitreje. Nekaj so k temu pripomogla pravila, skrajšan čas napada. Atletske sposobnosti igralcev so povsem drugačne, zato je obramba proti centrom boljša, visoki igralci pa nimajo več takšne prednosti, kot so jo imeli včasih.

S hitrejšo igro pa se izgublja romantika.

Romantike ni več, ker nimamo več takšnih strelcev. Ravno jugoslovanska košarka je bila znana po velikem številu igralcev, ki so zadevali od daleč in iz težkih položajev. Danes je teh položajev bistveno manj.

Kakšna košarka je vam bolj všeč?

Sem privrženec košarke, ki je navdihovala z vragolijami. Košarkarji so na tekmah reševali situacije tudi mimo navodil trenerjev. V Celju sem imel v ekipi Hauptmana, Tovornika, Pipana, Golca, Polanca, ki so si med tekmo izmišljevali akcije. Inteligenca igralcev je bila višja. Sami so bili sposobni prebrati situacijo, danes jim moraš dati jasna navodila. Če nekaj ne gre, čakajo, da jim nekdo pove, kaj naj naredijo. Premalo se sami odločajo.

Ker jim to ni dovoljeno?

Trener laže nadzoruje igralce, ki jih postavi v sistem. Zame so najboljši tisti trenerji, ki igralcem občasno pustijo skok iz sistema. Tudi Jure Zdovc to dovoli Jaki Blažiču in Zoranu Dragiću. Ampak od njiju zahteva, da če naredita napako, jo popravita v obrambi.

Blažiču je dovolil letos, lani pa je bilo malo drugače.

Mislim, da Blažič lani tega ni razumel, kajti ni občasno izstopal iz sistema, ampak je želel to početi vseskozi. Toda na tak način izgubljaš druge igralce. Če bi Blažič in Dragić to počela vso tekmo, bi tudi drugi nehali igrati v obrambi.

Kdo je naredil največji napredek v slovenski reprezentanci?

Največji napredek je bil v primerjavi z začetkom priprav viden pri Klemnu Prepeliču, tudi pri Alenu Omiću, čeprav ga na zadnji tekmi ni bilo nikjer. Lepo presenečenje je bil tudi Miha Zupan, kajti znano je, kako je prišel v reprezentanco. Potrdilo se je, da je igralec, na katerega se lahko najbolj zanesemo, Zoran Dragić, ki je imel tudi najmanj slabih tekem. Le proti Gruziji, ko so ga zmedle osebne napake, je odigral slabše. Sicer je edini na vseh tekmah igral na pričakovani ravni.

Je Prepelič tisti, ki malo spominja na romantično košarko?

Zagotovo. On je bil edini kreator te reprezentance, sposoben je narediti višek. V danem trenutku ne vidi le igralca ali dveh, ampak vse štiri. Zdaj se zaveda, da njegova največja kakovost ni le dober met od daleč, ampak možnost razmišljanja, reševanja težkih položajev. Če bo nadaljeval po tej poti, bo lahko postal vrhunski igralec.

Ukvarjate se s tehnologijo pri treningih. Za kaj gre?

V šoli delam na dveh področjih, učim športno vzgojo in računalništvo. Če ju povežeš, lahko pridobiš ogromno. Zadal sem si cilj, da v svojem trenerskem delu ne bi več uporabljal svinčnika in table, ampak tablični računalnik. Našel sem ogromno aplikacij, ki omogočajo vodenje treningov. Analizo treningov, sprotno obveščanje igralcev o napakah. Nemalokrat na treningu posnamem določeno situacijo. Ko sem delal v ženski reprezentanci, so imele igralke že pred vadbo pripravljene podatke o tem, kaj se bo delalo na treningu. Akcije so imele posnete v obliki »play booka«, torej izrisane. Bistveno manj časa smo porabili za sestanke.

Aplikacije ste razvijali sami?

Nekaj sem jih, a ne veliko. Večinoma sem jih znal prilagoditi svojemu delu. Zdaj lahko vso sezono naredim le s pomočjo ipada. Kdor tem zadevam ne bo sledil, bo v svojem strokovnem delu naredil korak nazaj.

Na tekmi uporabljate tablo ali tablični računalnik?

Na majhnem ipadu težje pokažeš določeno zadevo večji skupini igralcev. Se pa dostikrat zgodi, da pomočnik posname kakšno situacijo. Ko sem bil športni direktor ženske reprezentance, sem velikokrat med tekmo posnel stvar, s katero smo imeli težave, kar smo igralkam pokazali že med minuto odmora. Ena večjih napak je, da na treningu nikoli ne uporabljamo table, na tekmi jo. Velikokrat se je zgodilo, da igralci niso vedeli, kaj jim na tabli sploh želim pokazati.