Ljubljanski ženski rokometni klub Olimpija je po najuspešnejšem obdobju v zadnjem desetletju prejšnjega tisočletja padel v črno luknjo. Dolg naj bi pred leti dosegel kar 800.000 evrov, članska ekipa je izpadla celo iz prve slovenske lige, vodilni pa so večinoma zapustili klub. Ko ga je prevzela nova uprava pod vodstvom Aleša Vebra, je dolg še vedno znašal več kot 120.000 evrov, po dogovoru z upniki pa ga zdaj uspešno odplačujejo.

Trije naslovi slovenskih prvakinj (1992, 1993, 1994) in en pokalnih zmagovalk (1992) takoj po osamosvojitvi Slovenije so bili prvi vrhunec Olimpije. Drugi je sledil v sezonah 1996/97 in 1997/98, ko je najprej osvojila evropski pokal EHF, nato še drugič in sočasno zadnjič pokal Slovenije, zatem pa je zaradi denarnih težav sledil prvi veliki padec. V sezoni 2006/07 je grozil izpad iz prve lige (10. mesto), naslednje leto pa se je zgodil nepričakovan preobrat. V klub, ki ga je od leta 2002 kot predsednik vodil Dušan Kecman, je leta 2008 v upravo vstopila trojica Franjo Bobinac, Jure Janković in Tomaž Jeršič. A visokoleteči projekt (proračun 500.000 evrov, nakupi vrhunskih igralk...) je kmalu začel pokati: denarnih prilivov skoraj ni bilo, zaradi prebogatih pogodb se je proračun odebelil na okoli 800.000 evrov, dolgovi so naraščali. Jeršič je že po nekaj mesecih zapustil klub, s položaja je odšel pravnik Kecman, Janković (zadolžen za finance in logistiko) se je umaknil na stranski tir, trener Robert Beguš je odstopil, igralke so dobile proste roke, ker jih niso mogli plačevati...

Razmišljala sta tudi o stečaju

Ko je bil klub na robu propada, je v kislo jabolko ugriznil Aleš Veber, nekdanji rokometni sodnik in soprog Marjete Marton, ene od igralskih legend Olimpije in reprezentantke, ki je trenerka v klubu. »Ko sva z Juretom Ocepkom, ki je zdaj član uprave, spomladi 2014 dobila računovodske izkaze in preostalo dokumentacijo, naju je skoraj kap. Zaradi dolgov sva se držala za glavo, iz omar pa so vztrajno padali okostnjaki. Sprva sva se odločila, da dava klub v stečaj in ustanoviva novega, ki bi se imenoval Olimpija 2014. Stečaj bi bil najpreprostejša rešitev, znebili bi se vseh dolgov in pod novim imenom začeli znova, a v tem primeru nas ne bi sofinancirala Mestna občina Ljubljana. Zato se nisva odločila za stečaj,« pojasnjuje rešitelj kluba Aleš Veber, ki je v funkciji zakonitega zastopnika kluba od prejšnje garniture podedoval okoli 120.000 evrov dolgov.

Da bi lahko odblokirali klubski račun in zagotovili delovanje, sta Veber in Ocepek vzela 15.000 evrov osebnega posojila in sta tako zdaj tudi v vlogi upnikov: prvi skupno za 13.000 evrov, drugi za 8000. Namesto stečaja sta Športno društvo Komet, katerega predsednik je bil Ocepek, preimenovala v RK Tivoli, ki je izpolnjeval vse pogoje za sofinanciranje in podobne zadeve. Vse igralke sta preregistrirala iz Olimpije v Tivoli, tako da so bile v minuli sezoni uradno članice RK Tivoli, a posojene Olimpiji, to pa je bila tudi varovalka, če jima ne bi uspelo rešiti kluba. »Nekateri upniki so odpisali del dolgov, drugi se niso strinjali s poravnavo, tretje je bilo treba takoj poplačati, saj so imeli sodne izvršbe. A z večino upnikov smo se dogovorili, tako da nam je dolg s 120.000 evrov uspelo zmanjšati na 60.000, z upniki pa smo se dogovorili za triletno dobo odplačevanja,« pravi Veber, ki je vseeno še doživljal denarne šoke, kajti z Ocepkom očitno nista bila seznanjena s celotno črno finančno zgodovino.

Okostnjakov še ni bilo konec

Primer je bila pogodba z RK Gorenje, od katerega si je Olimpija izposodila 25.000 evrov, a ga kljub drugačnemu zatrjevanju prejšnje ljubljanske uprave ni nikoli vrnila. Ob Bobinčevi pomoči so zadevo le uredili, Veber pa je samo dan po tistem, ko je na izredni skupščini uradno postal predsednik kluba, dobil še izvršbo enega največjih slovenskih podjetij s sedežem v Ljubljani. Tudi letos sta v klub prispeli še dve izvršbi v skupni vrednosti 9000 evrov. Ko sta Veber in Ocepek na sodišču pregledovala stanje izvršb, ti dve takrat še nista bili zavedeni, zato je bil šok še večji. »Hudo je, ko upaš, da boš sezono končal s pozitivno ničlo ali celo s kakšnim evrom plusa, potem pa se ti zgodijo nepričakovane izvršbe. A sem vesel, da nismo od leta 2014, ko smo prevzeli vodenje kluba, nikomur dolžni niti centa. Notranje dolgove do naju z Ocepkom bomo že uredili, pomembno je, da poplačamo upnike, ki so nam v najtežjih trenutkih šli na roko,« se zaveda Veber.

Roman Volčič, nekdanji predsednik Košarkarske zveze Slovenije, je lani postal član uprave rokometašic Olimpije. »S tem, ko se je večina upnikov odzvala na našo prošnjo in precej zmanjšala svoje denarne zahtevke, smo izvedli nekakšno neuradno prisilno poravnavo. Od novega skupnega dolga 60.000 evrov smo jih lani odplačali 20.000, enak znesek pa bomo tudi letos in v letu 2016. To pomeni, da bi bili pred začetkom sezone 2016/17 brez dolgov,« se nadeja Roman Volčič. Za letošnjo sezono je predviden proračun v višini 25.000 evrov, od katerih jih bo 14.000 prispeval MOL, okoli 11.000 evrov pa bo klub nabral s članarino oziroma vadnino za igralke: za mlajše deklice znaša 25 evrov na mesec, za starejše, kadetinje in mladinke pa 30. Ker starši sami in brezplačno vozijo igralke na tekme, klub nima stroškov s prevozi, zato so starši največji sponzorji kluba.

(Ne)znana usoda članske ekipe

Igralke imajo na dresih logotipe treh velikih podjetij, ki so sicer njihovi upniki. »Verjetno smo svetovni unikum, saj ne reklamiramo svojih sponzorjev, ampak svoje upnike,« opisuje Volčič, ki pravi, da ni seznanjen s tem, kako je prejšnja garnitura zmanjšala dolg z 800.000 na 120.000 evrov, zasluga za to pa naj bi šla Bobincu in Kecmanu. »Zato Olimpijina zgodba ni tako kritična, kot je bilo sprva videti. Vse igralke so bile poplačane, prav tako večina upnikov. Vseeno pa je bil dolg, ki smo ga podedovali, astronomski glede na sedanje prihodke kluba. Zato je bila edina možnost, da Olimpija preživi, to, da so upniki pristali na precejšnjo zmanjševanje dolga in večletno odplačevanje,« priznava Volčič. »Ker Olimpija nima mecena, ki bi tako kot drugim ljubljanskim rokometnim klubom pokrival minuse, se moramo znajti sami. Nismo edini, ki smo v minusu, a edini, ki si moramo pozitivno ničlo izboriti sami,« dodaja.

V Tivoliju imajo šest selekcij (mlajše deklice A, B in C, starejše deklice, kadetinje, mladinke), v katerih je registriranih okoli 90 igralk. Poleg tega ima Olimpija, ki letos praznuje 66-letnico delovanja, rokometne krožke še na desetih osnovnih šolah v Ljubljani in okolici, v katerih vadi od 100 do 120 mladih igralk. Že dve sezoni pa je brez članske ekipe, ki je v sezoni 2011/12 osvojila šele 11. mesto v ligi, se naslednjo sicer vrnila v prvo ligo, a so jo predvsem zaradi pomanjkanja denarja razpustili. »Naš cilj je delo z mladimi, kajti trenutno finančno stanje ne omogoča ničesar drugega. Mladinke bodo čez leto ali dve prešle v člansko kategorijo in takrat načrtujemo vrnitev Olimpijinih članic na slovensko sceno,« načrtuje Volčič. Čeprav bi se s člansko ekipo klubski proračun podvojil – s sedanjih 25.000 evrov na 50.000, predvsem zaradi prevozov na tekme, ki jih ne bi mogli več opravljati starši – še vedno obstaja možnost, da bi imela Olimpija (klubski slogan se glasi: »Rokomet je kul. Olimpija je zakon.«) ekipo med članicami že v novi sezoni. »Mladinke bi letos še lahko igrale v svoji kategoriji, obstaja pa velika težava na RZS, ker 1. B-liga nima pravega ustroja in premalo prijavljenih ekip, da bi lahko normalno potekala. V prvi ligi A pa je že tako preveč ekip, še posebno takšnih, ki bi lahko bile konkurenčne v njej. V mladinski ligi je prijavljenih 14 ekip, v 1. B pa le tri, zato je vse v zraku. Kdaj pa bomo imeli člansko ekipo, je odvisno od številnih dejavnikov. Prioriteta so dekleta vključno z mladinkami, članska ekipa – če bo in ko bo – pa le smetana na torti. Ko bomo to sposobni finančno pokriti,« končuje Volčič.