Sumim birokratščino, enega najtrdovratnejših pojavov v tej družbi. To je namreč mehanizem, s katerim je mogoče vedno znova dokazati, da vse »štima« celo tam, kjer je evidentno vse narobe. Nekdo diagnosticira problem, nakar skupina pravnikov ugotovi, da ugotovljeni problem ne obstaja, ker na danem področju ni mogoče ugotoviti nobene kršitve zakonov, ker je formalno gledano vse tiptop. Jezik birokracije je sposoben zanikati težave še na tisti točki, ko jih nekdo že plačuje z življenjem. Kršijo v begunski krizi civilizirane države morda kak zakon, je mogoče kakšnega zahodnega predsednika, ki odvrača pogled, sodno preganjati, bo Evropska unija kakšni sirski družini plačala odškodnino? Ali pa administrativno gledano vse teče kot po maslu, begunci ne morejo na vrat na nos v želeno državo, postopki so jasno predpisani, tu se ne da pomagati brez grobih kršitev pravnega reda.
Korak nazaj v lokalne revirje. Tipičen primer: kolektivne organizacije. Njihovi direktorji vedno znova brez težav dokažejo, da počnejo vse (ali skoraj vse) v skladu z zakoni, četudi jim javnost neprestano bere z dolgega seznama nepravilnosti. Kdo je tu nor? Direktor kolektivke, ki mu revizija ni odkrila ene same nepravilnosti v upravljanju in ki se lahko za nameček pohvali z relativno dobrimi poslovnimi rezultati? Ali kreativec, ki od svojega dela ne more živeti tudi zato, ker je kolektivka narejena po meri ozkega kroga njegovih komercialno uspešnejših kolegov? Prav imata, seveda, oba. Direktor upravičeno deluje v skladu z interesi določene skupine, dokler mu ta daje kruh, plačuje odvetnike in ga pošilja na mednarodne konference, umetnik legitimno zahteva pravičnejšo organizacijo, ki naj bi ga zastopala.
Treba je končno razkrinkati to leglo skorumpirancev na ministrstvu in javni agenciji, slišimo na vsakem kulturniškem vogalu. Denimo anonimno pismo, s katerim se je skupina zainteresiranih državljanov pred kratkim obrnila po javna pojasnila na direktorja Javne agencije za knjigo Aleša Novaka. Dobra namera je bila vnaprej obsojena na propad, saj ni bilo dvoma, da ne bodo prišli čez trdo bariero birokratske samozadostnosti. Zahtevali so, da se opredeli do očitkov netransparentnosti, neenake obravnave in privilegiranja posameznih prijaviteljev ter neracionalnega dela agencije, on pa jih je seveda odpravil s prazno uradniško latovščino o vladavini strokovnosti, neodvisnosti komisij in prihodnje finančne prosperitete – če nemudoma nehajo težiti. Direktor ni zamudil priložnosti, da jih ne bi iz svojega slonokoščenega stolpa birokratske nedotakljivosti še malo okaral, češ, kaj je z njihovo verodostojnostjo in dostojnostjo, da se pod svoje pismo ne upajo niti podpisati. Čestitke direktorju za zmago v črkarski pravdi.
Ali pa Slovenski filmski center: kdo bi verjel, da institucija ni po meri privilegiranih posameznikov, če neki producent leta in leta obilno kandidira za javna sredstva, četudi ima do financerja neporavnane obveznosti, kar pravniki upravičujejo z občudovanja vredno mentalno gimnastiko. Ali pa ministrstvo za kulturo: stokrat si lahko čestitajo, da so apostoli javnega interesa, ki se trudijo pravično razdeljevati vire, a javni zavodi vsakič varno prebrodijo vihar, medtem ko ob vsakem neurju izgubimo kakšno nevladno organizacijo. Je vse po zakonih? Je. Je vse narobe? Je.
V zrelih družbah birokratizem prepoznajo, poimenujejo, obsodijo in njegovo diskurzivno zmago na ta način onemogočijo. Ustrezno pa spodbudijo tistega, ki argumentirano kritizira, saj lahko le z njegovo pomočjo zakonodajalec ugotovi, kako bi bilo mogoče zakone napisati pravičneje in natančneje. Vseprisoten občutek krivičnosti in disfunkcionalnosti družbe bi morali negovati in spodbujati. Iz njega raste dragocena želja po tem, da bi si pravila izmislili na novo.
Lahko pa še naprej pustimo, da cinizem birokratizma dobiva zadnjo besedo. Odgovornim lahko vedno znova dovolimo, da ostajajo brez odgovornosti samo zato, ker so naštudirali navigacijo čez zakonske čeri in sive cone. Vzdržujemo lahko visoko stopnjo tolerance do zamegljevanja problemov skozi pedantno računovodstvo, ki na enem zdravem drevesu dokazuje, da je zdrav ne le gozd, pač pa da cveti tudi naša lesnopredelovalna industrija. Lahko se gremo slovničarski fašizem in vedno preverjamo le, ali so vejice na pravih mestih, in če so, zaključimo, da so v besedilu same resnice in za nameček – da je besedilo literarna mojstrovina. Formalističnim pravnim izvajanjem lahko še naprej pustimo, da debato o pomembnih družbenih vprašanjih zaključijo, preden bi jo sploh lahko začeli.
