V britanski politiki se je zgodilo nekaj, kar je enako čudežu. V trimesečni dirki za vodilni položaj na majskih volitvah grdo poražene laburistične stranke je zmagal bradati levičarski veteran brez kravate, ki bi rad pri 66 letih spremenil laburistično stranko, otoško politiko in Britanijo. Pred tem je bil od leta 1983, dolgih 32 let, vse do letošnjega junija, ko se je odločil kandidirati za vodjo stranke, navaden poslanec laburistične stranke iz londonskega okrožja Islington, v katerem ga očitno obožujejo, saj so ga izvolili veličastnih sedemkrat zapored.
Povsem drugačni Jeremy
To je tretjič poročeni vegetarijanec Jeremy Corbyn, ki je bil do nedavno za večino Britancev bolj ali manj neznan politik in neprimerljivo manj znan, kot je daleč najbolj znani otoški Jeremy, Jeremy Clarkson namreč, zaradi agresivnosti padli arogantni avtomobilistični televizijski bog, ki ga obožujejo tudi desničarji, najbolj belopolti. Omenjam ga (zelo nerad) samo zato, ker Jeremy Clarkson pooseblja vse tisto, kar Jeremy Corbyn ni. Ne gre samo za to, da Corbyn nima avta, ampak dve kolesi, ali da je okoljevarstvenik po duši in srcu, ne pa vročekrvna bencinska glava. Milijonar Clarkson, sosed in prijatelj prav tako milijonarja, konservativnega premierja Davida Camerona, je odličen primer(ek) pripadnika domišljavih brezvestnih britanskih elit, ki resnično verjamejo, da se je zgodovina končala z zmago neoliberalnega kapitalizma (kot je že leta 1992 trdil ameriški politolog in ekonomist in heroj neokonservativnega gibanja japonskega porekla Francis Fukujama) in da lahko samo še mirno grabijo bogastvo. Do pamtiveka. Corbyn 23 let kasneje misli in je v nagovoru zmagovalca dejal, da ni potrebno, da britanska družba ostane tako neenaka in tako nepoštena, kot je, in da revščina ni nekaj, kar je neizogibno. »Stvari se lahko in se bodo spremenile,« je zatrdil Corbyn, ki je poudaril, da mu ne gre samo za volilne zmage, ampak tudi za čustvene zmage za vso družbo. Svojim nasprotnikom v laburistični stranki, ki trdijo, da zaradi svojega levičarstva ne more zmagati na volitvah (med njimi se je najbolj javno izpostavil trikratni nekdanji laburistični premier Tony Blair, ki je trdil, da tisti, ki bodo glasovali za Corbyna potrebujejo presaditev možganov), je s tem povedal, da laburistični cilj niso samo volilne zmage, ampak veliko več od tega, tudi čustveno zdravje naroda, kar je nekaj, česar britanski politiki še niso omenjali. Zveni dobro.
Proti groteskni neenakopravnosti
Zakaj neki ne bi mogel zmagati na volitvah? Vse, kar pravi, drži. Dejal je, da so konservativci izkoristili zadnjo gospodarsko krizo, da so revnim naložili strahotno breme (zaradi katerega so bogati, ki še daleč niso v večini, med krizo še bolj obogateli) in da se to mora spremeniti. Dejal je, da se je nujno spopasti z groteskno neenakopravnostjo v britanski družbi. Dejal je, da bi rad vsakomur ponudil dostojen start v življenje. Ko se je pred tremi meseci začela bitka za vodilni položaj v laburistični stranki, se je prijavil samo zato, da bi s svojim levičarstvom razvnel razpravo o politični usmeritvi stranke po volilnem porazu. Verjetnost njegove zmage na stavnicah je bila 1 proti 200. Zmagal je s skoraj šestdesetimi odstotki (59,5 odstotka) glasov. V prvem krogu. Drugouvrščeni kandidat Andy Burham je zbral vsega 19 odstotkov glasov. To je bila najbolj demokratična izvolitev vodje katere koli stranke v britanski zgodovini, saj je o njem odločalo več kot 422.000 ljudi. Med prvimi, ki so mu čestitali, sta bila protivarčevalni Podemos iz Španije in Siriza iz Grčije, s katerima konservativci radi strašijo Britance.
Laburistična stranka se je zelo spremenila v minulih treh mesecih. Večina laburističnih poslancev je ostala na sredini, večina članov se je premaknila v levo, na Corbynovo stran. In se okrepila. V prvih 24 urah po njegovi izvolitvi se je v laburistično stranko včlanilo 15.500 novih članov. Še en čudež, nepoznan v britanski zgodovini.
Kaj je Corbyn ponudil starim in novim članom stranke, pa drugi niso? Vizijo. Vizijo Britanije, ki je povsem drugačna, kot jo ponujajo konservativci, in je številnim Otočanom všeč. Tudi številnim takim, ki maja niso šli na volišča, ker so se laburisti premalo razlikovali od konservativcev, ki zdaj kot papagaji ponavljajo, kar je po Corbynovi zmagi rekel Cameronov obrambni minister Michael Fallon: »Laburisti zdaj ogrožajo našo državno in gospodarsko varnost in finančno varnost britanskih družin!«
