Poleg podaljšanja znižane vrednosti plačnih razredov, zamrznitve izplačevanja redne delovne uspešnosti in nižjega plačila delovne uspešnosti zaradi povečanega obsega dela vlada predlaga tudi podaljšanje znižanega regresa in delne zamrznitve pokojninskih premij kolektivnega dodatnega pokojninskega zavarovanja. Ker tudi ta ukrepa, za katera je pred poletnimi počitnicami napovedala sprostitev, še ne zagotavljata predvidenega prihranka, je napovedala še nadaljnje »racionalizacije«.

Poleg nenavadne pogajalske taktike bode v oči zlasti dejstvo, da je Cerarjeva vlada decembra lani »pri polni zavesti«, tako vsaj predvideva sindikalist Branimir Štrukelj, v dogovoru s sindikati podaljšala varčevalne ukrepe le do konca tega leta, zdaj pa želi povsem enak prihranek doseči tudi prihodnje leto. Kaj je s podpisom zavezujočega sporazuma razmišljala pred desetimi meseci, ne vemo, lahko pa sklepamo, da ji z bučno napovedovanimi centralizacijami (pri javnih naročilih, informatiki, upravljanju nepremičnega in premičnega premoženja), visokoletečimi načrti o spremembi plačnega sistema in v pogajanjih z občinami ne bo uspelo privarčevati toliko, kot je želela. Zato bo še enkrat zarezala tam, kjer je najlažje – pri plačah. Kako izvirno.

Javni uslužbenci so, razumljivo, ogorčeni. Že vse od začetka krize morajo vsako leto dodatno zatiskati pas, ob tem pa ugotavljati, da vladni pogajalci podpisujejo sporazume s figo v žepu. Kako naj si drugače razlagamo dejstvo, da so sporazum podpisali v precej bolj negotovih časih, ko še ni kazalo, da bo gospodarska rast kar triodstotna in da bo tudi letos višja od predvidene.

Prav ta presneta gospodarska rast je spodbudila sindikate, da tokrat delujejo odločneje kot v minulih letih. Poleg enotnega stališča, da je treba dogovor tokrat realizirati, se pojavlja še kup parcialnih zahtev, s tem pa dodatnih težav za vladne pogajalce.

Lahko bi seveda rekli, da so sindikati lani še svežo Cerarjevo vlado (na oblast je prišla le nekaj mesecev prej) ob pomanjkanju časa stisnili v kot in iztržili več, kot si je Slovenija lahko privoščila. To se glede na obilico analiz in napovedi ne bi smelo zgoditi, poleg tega pa napake pri pogajanjih ne odpraviš tako, da slabo leto pozneje kršiš zavezujoč dokument. Kakšno vlado že imamo? Aja, takšno, ki se zavzema za vladavino prava.

Novi pogajalski zaplet, ki lahko preraste tudi v splošno stavko, znova potrjuje, da slovenske vlade ne premorejo niti najmanjše sposobnosti za dolgoročno načrtovanje. Enako se je pokazalo pri polomu neživljenjske socialne zakonodaje ali pa na primer pri večnih problemih z minimalno plačo, pri katerih je koalicija začela ukrepati šele pod pritiskom množic. Kako takšni in podobni problemi ne bi nastajali, če pa naši oblastniki ne znajo izvesti niti enostavnega razpisa za deficitarne poklice. Ob obilici papirjev, zakonov in sklepov je skoraj vse, česar se lotijo, nedomišljeno, brez vizije, v naglici, hkrati pa z argumenti moči.

S podobnimi »argumenti« v zadnjih mesecih vse preveč opleta tudi nekdanji minister Boris Koprivnikar. Zdaj že kar neprestane grožnje z nižanjem plač in odpuščanjem tistih zaposlenih, ki ne dosegajo »pričakovanih rezultatov«, ne delujejo kot resna vizija, ampak prej kot izraz nemoči in predstava za javnost.