Pričakovanja so segala nad streho nogometnega stadiona Pierra Mauroyja. Med spremljevalci slovenske reprezentance v Lillu ni nihče dvomil, še najmanj košarkarji in selektor. Vsi so bili prepričani, da bo Slovenija premagala Latvijo in s tem nadaljevala niz uvrstitev v četrtfinale. A pričakovanje in prepričanost sta bila očitno prevelika, dvom pa je za uspeh nujno potreben. Konec je bil bridek, vsi upi so se spremenili v prah. Namesto veseloigre je oranžna žoga napisala žaloigro s slovenskimi košarkarji v glavni vlogi.
Ko so ti po tekmi z Latvijo skušali strniti misli, je iz njihovih ust velo trpljenje. Večina ni zmogla niti tega, kajti številni se niso zmenili za mikrofone in diktafone, ampak so jo popihali v slačilnico. »Zelo sem razočaran. To je bila zelo verjetno moja zadnja tekma za reprezentanco. Nisem želel tako končati. Na olimpijskih kvalifikacijah nas ne bo, jaz pa sem že kar star,« je bil skrušen Jure Balažić. Ob vsej žalosti, ki je puhtela iz članov slovenske reprezentance, je bil ravno kapetan najbolj pobit. Na tiskovni konferenci je spominjal na ranjenega bojevnika. Z roko si je podpiral težko glavo, pod levim očesom je imel še nekaj ostankov bojne rane, ki jo je dobil na tekmi z Gruzijo. Imel je glas človeka, ki je pred kratkim jokal. In v očeh so se mu nabirale solze.
V reprezentanco je prišel šele na (za košarkarja) stara leta, pred dvema letoma je prvič igral na evropskem prvenstvu. A mu je uspelo, čeprav je pot do reprezentance podaljšala sladkorna bolezen. Morda je največji uspeh dosegel, ker je mladim športnikom pokazal, da je mogoče tudi s to boleznijo zgraditi lepo profesionalno kariero, navsezadnje že tri leta igra v Turčiji. V zadnjih dveh letih se je izkazal kot preudaren košarkar, ki ni glasen, ne na igrišču ne ob njem, a je koristen, tako na igrišču kot ob njem. Zdovc mu zelo zaupa, povabil ga je v svoj turški klub Gaziantep. Naklonjenost mu je izkazal tudi tako, da ga je izbral za svojo desno roko. Slovenija pa se prvič po letu 2005 ni uvrstila v četrtfinale. Iz rok so ji spolzele olimpijske igre in neposredna uvrstitev na evropsko prvenstvo. Vse to je padlo v vodo. In vse to se je zgodilo na Balažićev 35. rojstni dan. Toda skupaj s soigralci mu težko kaj dosti očitamo. Borili so se, nekateri posamezniki so pod vodstvom Jureta Zdovca zelo napredovali, a prek sposobnosti pač ne gre.
Še v petek zvečer se je zdelo, da je bila Slovenija na tekmi osmine finala proti Latviji favoritinja, v soboto zgodaj popoldne je bila slika povsem drugačna. Čeprav nekateri, tudi najboljši strelec Zoran Dragić, še vedno menijo, da je Slovenija boljša. Poraz se od poraza razlikuje, pravijo. In poraz, ob katerem ostaneš pokončen, morda ni manj boleč, ima pa v sebi več časti. Zdovc, Balažić in soigralci so ostali pokončni, zato so lahko za zgled mladim športnikom. Približali so se limitu, se ga morda celo dotaknili, in razlogov za to, da niso dosegli cilja, niso iskali pri drugih. Zdovc je nemudoma prevzel odgovornost, prav tako igralci. V tem pogledu so junaki, čeravno je ta izraz deplasiran in služi le marketinškim namenom. Marsikaj o miselnosti kapetana, selektorja in verjetno večine reprezentantov pove Balažićev odgovor ob debati na temo protestov slovenskih igralcev na odločitve sodnikov. »Dokler ti gre, se ne pritožuješ. Ko slabo igraš, te pa vse moti. Za to je šlo. Sodniki so dovolili čvrsto igro. Tudi meni niso dosodili nekaj prekrškov, ki sem jih zagotovo naredil. Kaj več bi težko povedal, moral bi pogledati posnetek. Zdaj sem še pod vplivom vsega skupaj.« Ne, niso bili krivi sodniki. Dovoljevali so grobo igro, a imeli enakovreden kriterij.
Kaj je potem botrovalo prehitremu izpadu Slovenije? Prav gotovo boljši odstotek meta Latvije (49 odstotkov, od tega 63 za dve točki) in precej slabši Slovenije (36 odstotkov, od tega 39 za dve točki), z izjemo Zorana Dragića nerazpoloženi strelci v zelenih dresih, slaba igra centrov (Slokarjev met za dve 5-2, Omićev 7-2, Zupanov 6-2), ki so zgrešili prav neverjetne »zicerje«, tekmeci pa so jim zalepili šest banan (od tega Kaspars Berzins pet), preslaba obramba v prvem polčasu, pomanjkanje poguma ter znanja za doseganje košev v odločilnih trenutkih, šele v 23. minuti so imeli prvič na voljo prosti met... V ekipi ni bilo ostrostrelca, kakršen je bil nekoč na primer Matjaž Tovornik - Digl, ki je za Slovenijo stiskal pesti na tribuni. Le Zoran Dragić je nanj spominjal v prvi četrtini, a se je potem ustavilo tudi njem. Zdovc ga je na začetku druge četrtine pustil na klopi, kar je morda lahko edini mini očitek selektorju. Najslabšo igro so košarkarji s Triglavom na dresih pokazali ravno na najpomembnejši tekmi, na tisti, na kateri kakovost zares pride do izraza, medtem ko so v Zagrebu igrali precej bolje. »Nikomur se ni odprlo, da bi potegnil voz naprej, ampak smo bili vseskozi korak za njimi. Bolj ko se je bližal konec tekme, bolj smo čutili, da bo problem,« je še povedal Jure Balažić. Ko je voda tekla v grlo, so bile roke trde, kot bi se v ekipo naselil strah. »Ko smo imeli odprte mete, smo zgrešili, kot bi bili nekateri igralci živčni in ne bi bili z glavo na tekmi,« je bil kritičen do soigralcev Zoran Dragić, ki ga je v Zagrebu pokritiziral selektor. »Z Zdovcem sva funkcionirala super. S tem, kar je izjavil, se pa ne strinjam. Zdi se mi, da je to bolj dejal za to, da bi nas malo prebudil.«
Nihče v slovenskem taboru ni iskal vzrokov za poraz drugje kot pri sebi, v tem pogledu je bil med najbolj odločnimi Klemen Prepelič. »Premehko smo začeli tekmo. V napadu je bilo preveč individualnih akcij, žoga ni krožila, ves prvi polčas smo se mučili. V drugem polčasu smo korektno igrali v obrambi, v napadu pa ni šlo. Že v peti sekundi smo dobili trojko, v zadnji sekundi prve četrtine prav tako, v zadnji sekundi polčasa še en koš. To je osem točk, ki sem jih zdaj naštel iz glave. Dobili smo jih po neumnosti, kar na takih tekmah odloča. Razočarali smo marsikoga, najbolj sebe. Ni bilo prvič, verjetno tudi ne zadnjič,« je dejal Klemen Prepelič. Kaj pa neprespanost po nočni poti iz Zagreba v Lille, zgodnji termin tekme pa nenavadno prizorišče na nogometnem stadionu? »Kakšna utrujenost? Oboji smo imeli enake pogoje. To ni izgovor,« je povzdignil glas. Če že slovenski reprezentanti niso iskali izgovorov, je bil do njih prizanesljivejši včeraj odstopljeni selektor Hrvaške Velimir Perasović, ki se je pritoževal nad termini treningov, tekem in poleta iz Zagreba v Francijo. »Moti me nepravičnost, zaradi katere Slovenci niso imeli dovolj časa, da bi se spočili po tekmah v Zagrebu, in potem grešijo iz 'zicerjev',« je med tekmo Slovenija – Latvija dejal za Večernji list. Moti ga tudi to, da so Grki iz Zagreba v Lille potovali v petek zjutraj, preostale tri reprezentance pa sredi noči.
