»Ne boste zgrešili. Samo konjskim iztrebkom morate slediti,« so nam vprašani Šentjernejčani na kratko pojasnili, kako z osrednjega prizorišča 1. državne razstave konj slovenske hladnokrvne pasme na hipodromu priti do sejmišča na drugem koncu kraja, ki kljub spodobnemu videzu še nima statusa mesta. Tam so se vozniki in potniki eno- in dvovprežnih prostočasnih kmečkih voz (zapravljivčkov) opoldne začeli zbirati pred povorko po šentjernejskih ulicah. Napotek je držal.
Sprevod, ki se je začel ob napovedanem času, je bilo lepo gledati. Lastniki 25 vpreg so konje, kobile, žrebeta in vozove lepo okrasili, pa tudi sami so se, v nekaj primerih celo v duhu nekega preteklega časa, pražnje odeli. Za vpregami je jezdilo še 15 jahačev in jahačic, medtem ko je eden, zastavonoša, spremljan z dvema konjenikoma slovenske policije, jezdil na čelu sprevoda. Škoda, da se ni na pločnikih zbralo večje število ljubiteljev teh plemenitih živali.
Med samimi lepimi je bilo težko izbrati najlepše
Že zgodaj dopoldne se je na hipodromu predstavilo čez 180 živali, po kategorijah razdeljenih na plemenske žrebce, kobile z žrebeti ali brez njih, vse pa ločene še po letih starosti in vrsti rodovnika. Izkušene oči ocenjevalcev so med njimi iskale po pet najlepših za popoldansko finalno ocenjevanje. Vseh kategorij je bilo kar 14. Skratka, pravi festival konjerejstva pri nas, na katerem za ustvarjanje prazničnega vzdušja ni manjkala niti nepogrešljiva domača godba na pihala.
V Sloveniji trenutno premoremo približno 4000 konj slovenske hladnokrvne pasme, medtem ko je vseh konj, skupaj z raznimi križanci kakih 20.000. Na šentjernejski vseslovenski praznik avtohtone slovenske hladnokrvne pasme konj so prišli samo najlepši izbranci, ki so jih člani posebne komisije Združenja rejcev slovenske hladnokrvne pasme izbirali tako, da so osebno obiskovali hleve rejcev. Takšnih, ki se ukvarjajo z rodovniško vzrejo, je pri nas približno tisoč.
Resnični praznik konjerejcev
»Današnji dogodek je resnični praznik in nepozaben dan za vse slovenske rejce te avtohtone slovenske pasme, ki je od vseh pasem v Sloveniji najštevilnejša, naše združenje pa predstavlja največjo organizacijo na področju konjereje v državi,« je s ponosom povedal predsednik združenja in gonilna sila prireditve, Belokranjec Jože Mihelčič.
Od njega smo tudi izvedeli, da se konji na hladnokrvne in toplokrvne ne delijo po temperaturi krvi, kot bi glede na poimenovanje kdo lahko pomislil, temveč po temperamentu. »Hladnokrvni konji so mirni, delovni in prijaznega značaja ter so bili v času pred prihodom traktorjev nepogrešljivi pri kmečkih opravilih. Toplokrvni konji pa so tisti športni, živahnejši in eksplozivnejši,« nam je pojasnil.
Slovenska hladnokrvna pasma je to svoje ime dobila pred 50 leti, medtem ko so začeli rodovniške knjige zanje uvajati 30 let prej, ko so s križanjem različnih pasem hladnokrvnih konj želeli dobiti najprimernejšo za potrebe slovenskih kmetij. Precej razširjena pasma hladnokrvnih konj je pri nas tudi posavec, ki ga poznajo še na Hrvaškem, vendar križanje z njim ni dovoljeno.
Za plemenske žrebce skrbi država
Da bi se pasma ohranila takšna, kot je, so rejci skupaj s kmetijskim ministrstvom uredili, tako da je lastnica 115 plemenskih žrebcev država, ki skrbi tudi za stroške njihove oskrbe. Rejci s ponosom ugotavljajo, da število konj pri nas znova narašča, saj je prihod traktorjev grozil, da bodo s kmetij povsem izginili. »Največja kriza je bila leta 2000. Z vstopom v Evropsko unijo smo na konjerejo pozabili. Postavljene so bile visoke ovire pri registraciji žrebet, spodbude pa znižane. Zadnja leta z olajšanjem spremljamo rast rodovniške konjereje,« nam je še zaupal Mihelčič in dodal, da je značilnost konjerejcev ta, da imajo svoje živali radi in so zanje pripravljeni marsikaj potrpeti. Si pa želijo znižanja stroškov veterinarskih pregledov in registracij.
Na letošnjem kmetijsko-živilskem sejmu v Gornji Radgoni je bil za rejca leta izbran Branko Grmovšek iz Podgorja pri Pišecah, ki se s konjerejo ukvarja že od leta 1984. Z ženo skrbita za 36-glavo čredo. Branko pravi, da njegova čreda s prosto pašo poskrbi za urejen videz pašnikov na pišeških vinorodnih gričih, medtem ko se po ekonomski plati račun ne izide najbolje. »Težko je danes nekomu odšteti 800 do 900 evrov za žrebe,« ugotavlja. Zaradi visokih stroškov reje razmišlja o zmanjšanju črede. Ekonomiko kmetije uravnava z rejo prašičev in govedi.
Ob koncu našega pogovora ni pozabil pohvaliti prireditve. »Razstava je na takem nivoju, da je v enaki obliki in obsegu vsaj 10 let ne bo mogoče ponoviti.«
Od ponosa je žarel tudi gostitelj in župan občine, ki velja za zibelko slovenskega konjeništva, Radko Luzar. »V Šentjerneju konj predstavlja drugo sveto žival. Takoj za petelinom,« je šaljivo poudaril v svojem nagovoru udeležencem lepo uspele prireditve.
