Velja, da je politizacija Metelkove ugodno vplivala na njeno priljubljenost, predvsem med mladimi, najprej med tistimi, ki so neko poletje morali zamenjati (osnovno)šolske klopi za zaklonišča, pozneje pa le nemočno opazovali bratomorno klanje na ozemlju nekdanje skupne domovine. Med simbolno zgovornimi razvalinami nekdanje kasarne so neodvisno, četudi sami niso aktivno sodelovali pri okupaciji prostorov, prepoznali obljubo miru in možnost za razvoj kulturno-umetniških in socialnopolitičnih vsebin, ki naj bi jih omogočala sodobna netotalitarna družbena ureditev.

Metelkova, ki je pretekli konec tedna zaznamovala 22. obletnico delovanja, se tako iz leta v leto pomlajuje, ne da bi postala nekakšen mladinski center, uspe pa ji zadržati tudi starejše občinstvo. Verjetno prav zato, ker vsako leto prepričljivo nagovori v zvezi s problemi, ki tarejo svetovnonazorsko občutljive in kritične posameznike. Kot je bilo mogoče razbrati v četrtek, so danes ti predvsem ekonomski, ne gre pa podcenjevati grožnje ponovnega vzpona fašizma. Na slednje so opozorili predvsem gostujoči aktivisti beloruske sekcije Črnega križa, mednarodne organizacije, ki skrbi za dobrobit zaprtih aktivistov anarhistov. Na pasti dela v kapitalskih mrežah prostega trga je opozoril dokumentarni film o boju delavk migrantk v Tajvanu. Nasproti množičnemu potrošništvu pa je stopila četrtkova alternativna tržnica s ponudbo izdelkov domačih obrti in oblačil iz druge roke. Posebej velja omeniti obloženo mizo Zadruge Urbana, ki se je kitila s pestro izbiro lokalno pridelane zelenjave, zeli in žit. Vzel si, kolikor si želel, plačal, kolikor si zmogel.

Vsekakor ima Metelkova tudi svoje težave, vedno jih je imela. Danes mnogi njenim klubskim prostorom očitajo, da predstavljajo nelojalno konkurenco profesionalnim barom in diskotekam. Rešitev vidijo v legalizaciji klubskih dejavnosti. A Metelkovo odlikuje ravno neka samosvoja razvojna logika, ki mora vedno znova izpraševati produkcijske načine kulturnih vsebin. Ti so bistveni, ker kultura sama po sebi ne zagotavlja emancipacije, ampak je lahko še kako močno orožje v rokah ideologij in kapitala. Ščitenje avtonomnih produkcijskih mehanizmov je najpomembnejši dosežek metelkovcev, ki pa ni le teoretski napor, temveč ima tudi povsem materialne učinke, na primer že z vidika arhitekture, ki se uspešno prilagaja vsakokratnim potrebam. Kakršna koli legalizacija bi tovrstno prožnost pravzaprav onemogočila, ker bi z ustvarjalnosti tujerodnimi predpisi popravila tisto ključno »napako«, ki po mnenju nekaterih šele omogoča razcvet alternativne kulture. Z legalizacijo bi izgubili samo bistvo Metelkove, katere namen nikoli ni zares bil osvojitev mehanizmov normalne produkcije, temveč njihova neprestana kritika.