AvtorjI in kabel

Združenje SAZAS je v desetletnem obdobju veljavnosti začasnega dovoljenja za uveljavljanje pravic avdiovizualnih (AV) avtorjev, katerih dela se kabelsko retransmisirajo, zasnovalo uspešen model kolektivnega uveljavljanja AV pravic v Evropi. Obseg dovoljenja združenja SAZAS (2001) je bil sicer drugačen od obsega dovoljenja zavoda AIPA (2012), pa vendar so številke zgovorne.

Leta 2009 je SAZAS zbral dobrih 8,6 milijona evrov prihodkov od tovrstnih nadomestil, zato podatek, da je: »(…) AIPA imela več kot 3,5 milijona evrov prihodka« in ob tem skoraj milijon evrov stroškov, ocenjujemo kot skromen dosežek in razvrednotenje vrednosti AV del na slovenskem trgu.

Z dodelitvijo dovoljenja zavodu AIPA se je v slovensko AV okolje vnesla zmeda, prekinila učinkovita in mednarodno primerljiva praksa kolektivnega uveljavljanja pravic, predvsem pa popolno razvrednotenje AV del, saj se je vrednost posameznega predvajanja znižala tudi do desetkrat.

Imetniki AV pravic naj ne bi bili deležni izplačil s strani zavoda AIPA, sploh pa ne na podlagi dejanske uporabe. Tudi pri poskusu razdelitve na podlagi subvencij oziroma avansov je URSIL ugotovil nezakonitosti. Zato govoriti, da »AIPA torej zbira ta nadomestila in jih najmanj enkrat letno razdeli imetnikom avtorskih pravic«, je zavajanje javnosti.

Iz letnega poročila zavoda AIPA 2014 je razvidno, da je po vseh letih kolektivnega upravljanja pravic nerazdeljenih še približno osem milijonov evrov avtorskih nadomestil. V biltenu AIPA je podatek o poravnanju »zgodovinskih« obveznosti za nazaj, kjer pozorni bralec ne zasledi podatka o dejanskih izplačilih (navedba »honorarji so bili razdeljeni« ne pomeni dejanskega izplačila) iz naslova honorarjev za kabelsko retransmisijo. To je skrb zbujajoče, saj naj AIPA ne bi imela izpopolnjene baze avtorjev in del. Manko slednjega pomeni, da se večino sicer »razdeljenih honorarjev« dá v tako imenovane rezervacije, ki pa z leti zastarajo – torej niso izplačani dejanskim imetnikom pravic glede na dejansko uporabo njihovega repertoarja. Izhajajoč iz letnega poročila AIPA je tudi podatek, da se brez pravne podlage nakazuje del avtorskih honorarjev (350.000 evrov) kot avans za odvetniške storitve vsaj dvema izbranima odvetnikoma (med drugim Borutu Berniku Bogataju).

Zato direktorjeva navedba o »prekinitvi čudnih finančnih tokov na zasebne račune«, s takšnim poslovanjem, kot ga vodi AIPA, ni verodostojna in je zavajanje javnosti.

Pred časom so tako uspešni domači AV avtorji (z največjim obsegom dejanskega predvajanja v kabelskih sistemih) svoj repertoar zaupali združenju SAZAS, saj dokazano zmore uveljavljati pravice učinkoviteje, gospodarneje, z nižjimi stroški, večjo strokovnostjo, večjim obsegom repertoarja in večjo mednarodno mrežo ter mednarodno kredibilnostjo.

AV avtorji v Sloveniji tako ostajajo kritični do delovanja zavoda AIPA, ker ne dosega zadovoljive ravni učinkovitosti uveljavljanja njihovih pravic. Slednje ugotavlja tudi državni organ, ki je zoper zavod AIPA uvedel postopek odvzema dovoljenja.

Skrb zbujajoče, saj AV sektor v Evropski uniji zaseda pomembno mesto, ki prispeva h gospodarski, družbeni in kulturni moči EU z ustvarjenimi 122 milijardami evrov prihodkov (v letu 2013); Slovenija pa žal (tudi zaradi nezadostnega uveljavljanja zakonsko prepoznanih pravic) zaostaja in ni enakovreden igralec v tem filmu.