Želko Pelicon, med obiskovalci in ustvarjalci KUD Franceta Prešerna poznan kot Peco, je že skorajda inventar v tej kulturni ustanovi, ki zadnja leta na žalost finančno vse bolj tone. Med intervjujem na znamenitem trnovskem dvorišču, kjer še vedno vsako leto poteka Trnfest in kjer se je v zadnjem stoletju premešalo toliko kreativne energije, ga je praktično vsak mimoidoči pozdravil. »Zanimivo je gledati, kako so nekdanji obiskovalci otroških prireditev in zloglasni žurerji zdaj odrasli, resni ljudje in imajo že svoje otroke, ki jih prav tako vozijo na predstave,« se je zamislil ob tem. Medtem pa je po znanem »naredi sam« principu bržkone vseh podobnih samoniklih prizorišč kar sam pripravil mizo in stole ter postregel s kavo.
Marko Brecelj mu pravi hišnik
Začel je leta 1987, ko je vajeti prevzela mlada generacija in postavila še danes prepoznavno zmes kulture in umetnosti, temelječe na gledališču in glasbi, a odprte za vse sfere ustvarjanja. »To je bilo pestro obdobje. V bistvu nisem imel nobenih umetniških aspiracij, a sem bil navdušenec nad gledališčem Ane Monro. Ker sem eden redkih razumel uradniški dokument in pomen zapisnika, sem se javil za tajnika za nekaj mesecev, kar pa se je nato razvleklo v skoraj tri desetletja,« se spominja. Od takrat skrbi za nemoteno funkcioniranje KUD in koordinacijo podpornih servisov. »Marko Brecelj mi pravi hišnik,« se je nasmehnil in dodal, »v prenesenem pomenu bi lahko rekli, da skrbim za menjavanje plenic.«
Ne zatiska si več oči o usodi ustanove, saj poskusi, da bi prepričali lokalne in državne oblasti ali zasebne vlagatelje o nujnosti njene rešitve, niso padli na plodna tla. Tudi skupnost se ob 650.000 evrov velikem dolgu, ki se je od leta 1993 malo po malo, v zadnjih letih pa zaradi ukinitve večine javnih sredstev vedno bolj nabiral, ni izkazala za dovolj močno, da bi v enotni akciji zbrala dovolj sredstev za preživetje. »Smo klinično mrtvi,« brez ovinkarjenja pribije. Krivdo nosi predvsem politika, mačehovska do neodvisne in nevladne kulture in paradoksi v razdeljevanju javnih sredstev, meni. Na primer ta, da se ne smejo prijavljati za sredstva za upravljanje s prostorom, ker je ta v njihovi lasti.
Nekateri sami vlagali v program
»Za 450 prireditev letno je osnovni strošek delovanja, brez ustvarjalcev in tehnike, okrog 150.000 evrov. In te smo morali zagotoviti, predvsem na račun mizernih honorarjev. Nekateri so celo sami vlagali v program, da se je sploh zgodil,« pojasnjuje. Sam pravi, da je za svoje delo dobil največji mesečni honorar 550 evrov, pa še tega z več kot enoletno zamudo.
A tega nikakor ni počel zaradi denarja. »Mi delamo kulturo iz notranje potrebe in ne zaradi kakšnega drugega interesa. To samonikla prizorišča, kot je KUD, loči od drugih nevladnih in vladnih mladinskih organizacij,« je dodal. In pribil, da so v obstoječi kapitalistični ofenzivi ena redkih alternativ za drugačen način življenja in delovanja ter zato izjemno pomembna.
Zdaj, ko KUD deluje le še občasno, ima tudi več časa zase in za obiskovanje vseh teh prizorišč. Ponosen je na to, da praktično v vseh kulturnih ustanovah srečuje ljudi, ki so se kalili na Karunovi 14, seveda pa s težkim srcem gleda trenutno stanje in dejstvo, da novih generacij takšnega kadra ne bo. »KUD je bil moj prvi, ne drugi dom. Lahko bi rekli, da je družbeni eksperiment, ki je uspel. Ni mi žal za nič,« pravi. Najbolj so se mu v spomin vtisnile majhne vesele zgodbe, ki so jih uspeli pričarati, na primer pri projektu Pregnanci. »Orkester begunskih otrok iz BiH, ki so med vojno bivali v Sloveniji, je med prejetjem nagrade za projekt v evropskem parlamentu v Strasbourgu zaigral zbranim. Instrumente so razdelili med občinstvo, kjer je sedel tudi Yehudi Menuhin. Z našimi otroki je tako zaigral veliki virtuoz,« se še zdaj spominja z nasmeškom.
