Zakaj je treba verjeti Valenčiču? Iz preprostega razloga. Ima lastnost, ki jo imajo le redki. Pravi pogum. Nosil je glavo naprodaj po svetu, da bi mi spoznavali, kje kosi smrt. Prav tako se je kot le malokdo spopadel z domačimi poganjki neonacizma in njihovimi podporniki. Le zakaj bi zdaj lagal?
Zakaj je težko verjeti vodilnim nacionalke? Vse, kar so rekli, je prozorno. Tudi njihovo ogorčenje nad domnevno govorico, da ljudje neslovenskega rodu, konkretno Jelena Aščić, ne bi smeli voditi TV-dnevnika ali vsaj ne na državne praznike. Bi bilo res manj verjetno, če prav takega izpada strpni Slovenci ne bi javno izpričali, ko je bila izvrstna kandidatka za Prešernovo gledališče v Kranju Ivana Djilas. Pa ni bila pravega imena, da bi lahko vodila slovenski nacionalni ponos. Očitno za kranjske svetnike ne velja priprošnja prav njihovega rojaka – »žive naj vsi narodi…«. Kar pomeni, da tudi pri slovenski himni vstanejo zaradi prisile, ne pa zato, ker bi tako čutili.
Enako velja za varčevanje, na katero so se sklicevali RTV-vodje. Argument sam po sebi ustreza duhu časa. Bi morda verjeli, če ne bi bilo razsipništva za popolnoma nepotrebne in čudne vizualne rešitve in obupno cenene stvaritve, ki so tako rekoč odmrle same po sebi, ko smo gledalci ugašali ekrane.
So verjetne trditve, da so med odpuščenimi novinarji lenobe? Ko bi bil jaz Erikov šef, bi mu po njegovih prispevkih takoj odobril enoletni plačani dopust. Njegovo ustvarjanje so znali ceniti v tujini, kjer ni časa in želje, da bi se poglabljali v nacionalne politično vodene kuhinje in spletke. Novico o posebnem evropskem priznanju Valenčiču za »Koalicijo sovraštva« pa je RTV raje kar zamolčala, čeprav bi bila lahko ponosna na svojega ustvarjalca. A če Valenčič morda ni lenuh, je pa precej verjetno terorist. Saj se spomnimo oznake, ki jo je dobil od tistega, ki je vso mladost in še dobršen del zrelih let preživel s titovko in rdečo zvezdo na glavi. No, morda so taki res še posebno kvalificirani za prepoznavanje teroristov.
Je Jelena Aščić nesposobna? Je viktor za njen Dosje o izkoriščanju bosanskih delavcev v demokratični Sloveniji »Gradimo suženjstvo« produkt nesposobnosti, lenobe ali pristranskega prikazovanja »svojih«?
A vodstvo je pač potegnilo potezo in zdaj ostane premislek, kako naprej. Na forumih so se oglasile množice ljudi, ki so jih kadrovske odločitve vodstva RTV prizadele. Pisma podpore pošiljajo tudi prepoznavni posamezniki (Milosavljević, Juri). Poleg njih se je oglasilo Društvo novinarjev Slovenije s kritičnim in verodostojnim zapisom o prozornih opravičilih vodstva RTV, ki nikakor ne zabrišejo glavnega in najbrž edinega namena – obračunati s kritičnimi novinarji (zlasti v Valenčičevem primeru) in z drugimi, ki po nekakšnih skorajda rasističnih kriterijih ne ustrezajo »naslovni sliki« nacionalne televizije.
A bati se je, da množica kritičnih glasov vseeno ne bo imela večje moči od tistega psa, ki laja v karavano. Največ, kar bi se lahko zgodilo, če ostane le pri tem, je to, kar smo videli pred časom, ko se je politika polastila časopisa Delo. Strm upad kvalitete, odhod odličnih novinarjev in s tem zmanjšanje števila naročnikov so bile očitne posledice znanega »uravnoteženja« medija. Tako se lahko zgodi, da bo tudi TV Slovenija skokovito izgubljala gledalce. A nacionalko ščitita država in zakon skozi neke vrste »prisilni odkup« njenih produktov. Gospodinjstva so zanesljiv in trajen vir dohodkov.
Pa vendar ni videti vse izgubljeno, čeprav je taka rešitev malo verjetna. Posamezniki bi morali pokazati vsaj nekaj poguma Erika Valenčiča. Za trenutek pomislimo na vrhunsko, z mnogimi viktorji nagrajeno ekipo ustvarjalcev Dnevnika in Odmevov. Gre za novinarje, ki so znani po pogumnem pristopu, ko je treba denimo soočati pomembne politične osebnosti z njihovimi spornimi odločitvami. In gre za novinarje, ki smo jih nekako posvojili in sprejeli kot zaščitni znak dobrega in poštenega dela. Ko bi se postavili za svoje kolege, med katerimi je Valenčič tudi za to, da so oni lahko delali izvrstne Odmeve, nosil glavo naprodaj, bi se stvari lahko čez noč spremenile. Ko bi ta ekipa sporočila vodstvu RTV, naj si omisli druge, ki bodo vodili Dnevnik in Odmeve, če tako ravnajo s svojimi najboljšimi, ne verjamem, da bi kdor koli od vodstva tvegal razpad informativnega programa. Vsi dobro vedo, da bi se komercialne televizije naravnost steple zanje. To bi bilo pravo zdravilo za avtoritarno in politično sfanatizirano vodstveno ekipo.
Težava je le, če tudi oni mislijo, da se je treba Valenčiča in kolegic znebiti. V tem primeru je gromoglasnost, s katero vsak večer nastopajo pred nami, le zaigrana načelnost, prav tako poštenje.
Mimogrede – Janša je povsem po nepotrebnem zapravil kup denarja. Boljše televizije, kot jo ima, ne bo imel nikoli.
Dr. Dragan Petrovec je kriminolog in penolog na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani.
