Kot feniks iz pepela so vstali gruzijski košarkarji. Najprej so z bledo igro izgubili proti največjim avtsajderjem Nizozemcem, na kar so rasli iz tekme v tekmo in v zadnjem krogu celo ugnali Hrvaško. Gruzija je izpolnila glavni cilj in se uvrstila v izločilne boje evropskega prvenstva v Lillu.

Mož, ki najbolje pooseblja gruzijski pohod iz trnja do zvezd je Manučar Markoišvili. Proti Nizozemski je imel odprt met za zmago, toda njegova roka se je zatresla. »Prevzemam odgovornost za poraz. Imel sem odlično priložnost, da bi prinesel zmago, a nisem zadel. Rad bi se opravičil celotni državi,« je tedaj dejal organizator igre. Slabe volje v gruzijski zasedbi je bilo precej. Iz garderobe proti avtobusu so hodili mrkih obrazov. Še najzgovornejši je bil Markoišvilijev najboljši prijatelj v reprezentanci Viktor Sanikidze. »To, kar mi igramo, ni košarka,« je dejal.

Miha Zupan je kot brat

Napredek je bil opazen proti Sloveniji in Grčiji, vrhunec sta bili zmagi proti Makedoniji in Hrvaški. Gruzijska igra je dobila rep in glavo, saj ni vse več slonelo le na centru Zazi Pačulji, ampak so odgovornost prevzeli zunanji igralci. Ravno na zadnji tekmi proti Hrvaški so blesteli Markoišvili, Sanikidze in Tornike Šengelija. »Resda tekma proti Hrvaški ni imela rezultatskega pomena, toda v košarki nekaj pomeni tudi ponos. Nihče ne pride na igrišče, da bi izgubil. Proti Makedoniji smo si povrnili samozavest, proti Hrvaški smo si jo še utrdili, zato potujemo v Lille dobro razpoloženi,« je povedal Markoišvili, še preden se je sploh začela tekma med Grčijo in Nizozemsko. Če bi kasneje slavili Nizozemci, bi Gruzija izpadla, toda Markoišvili je bil prepričan o zmagoslavju Grčije. »Verjamem v Grčijo. Preprosto ima preveč kakovostnih igralcev, da bi izgubila z Nizozemsko. Ne verjamem, da bi se Grki spuščali v kakšne igrice in bi namerno izgubili. Dobro vedo, da kar gre okoli, tudi pride okoli.«

Gruzijci so prejeli še kanček slovenske pomoči. Ker je četa Jureta Zdovca ugnala Makedonijo, je bilo jasno, da si lahko Gruzija proti Hrvaški privošči tudi poraz. »Slovenija je igrala res zavzeto. Mnogi govorijo o našem prijateljstvu, toda tokrat so Slovenci pokazali predvsem svojo odlično profesionalnost,« je rekel Markoišvili, ki je v slovenski reprezentanci dober prijatelj z Miho Zupanom. »Ko ga bom videl v Lillu, mu bom čestital za napredovanje. Vedno pravim, da je Miha zame kot brat.«

Zupan in Markoišvili sta pred leti skupaj igrala pri Olimpiji. Gruzijski košarkar se je v Ljubljani dobro znašel. Takoj po prihodu se je povezal z Gruzijci, ki živijo v Sloveniji, socialno mrežo je kmalu razširil tudi med Slovenci, ki so ga dobro sprejeli. Navijači so cenili njegovo borbenost, saj je bilo opazno, da Markoišvili v Olimpiji ni le zaradi denarja. »Ko sem igral v Ljubljani, sem razmišljal, da bi v tem mestu živel tudi po koncu kariere, toda zdaj sem skoraj odločen, da se bom vrnil in živel v Tbilisiju,« je razkril. Načrte je spremenil po poroki pred tremi leti, ko je skočil v zakon z dekletom iz Ukrajine (skupaj imata hčerko), ki jo je spoznal med igranjem v Kijevu. Malo možnosti je tudi, da bi se Markoišvili nekoč vrnil v ljubljanski klub. »Olimpija potrebuje drugačne igralce. Predvsem takšne z bolj svežimi nogami.« Kljub temu še vedno zna nekaj slovenskih besed, predvsem vljudnostne fraze in toliko, da se v Sloveniji ne bi izgubil.

Ima umirjeno družinsko življenje

Markoišvili prihaja iz košarkarske družine. Njegov oče Nugzar je bil znan gruzijski igralec, zdaj je trener, v Gruziji je uspešno igral tudi njegov brat Giorgi. Za razliko od nekaterih reprezentančnih soigralcev ima Markoišvili precej umirjeno zasebno življenje, saj večino časa posveti svojim najbližjim. Alkohola skoraj ne pije, izjema so družinska slavja, ko popije kakšen kozarček, a zgolj če je notri gruzijski konjak ali vino. Medklic – v rodovitnih dolinah južnega Kavkaza v Gruziji naj bi prvi gojili vinsko trto in proizvajali vino, saj so najstarejše vinske amfore s tega območja stare več kot 8000 let.

V zadnji sezoni je Markoišvili igral v Moskvi pri CSKA. Najprej je bil nad odhodom v Rusijo navdušen, toda med sezono ni veliko igral, zato se je odločil za odhod. Novi klub si je našel na drugi strani Gruzije v Turčiji, kjer je podpisal pogodbo z Darüšafako. »Upam, da bom več igral. Čeprav klub ni tako znan kot CSKA in se ne bori za evropski vrh, si želim predvsem redno igrati,« je rekel Markoišvili, ki je s soigralci po uvrstitvi v osmino finala evropskega prvenstva spet med največjimi gruzijski junaki.