Telefone in tablice z izjemno odzivnimi zasloni namreč poznamo že desetletje, tisti v avtomobilih pa so v veliki večini na stopnji razvoja izpred dveh let – zaslon je bolj kot za dotik občutljiv na pritisk, zaradi slabe odzivnosti tu pa tam uporabnik določen ukaz pritisne večkrat, sistem nato zazna več dotikov in uporabnika odpelje dlje po meniju, kot je hotel... Večkrat se seveda zgodi tudi, da slaba odzivnost uporabniku načne živce in nato sistemu za upravljanje radia, telefona in drugih nepomembnih reči nameni več pozornosti kot pomembni: vožnji sami.

A na srečo se ponuja nekaj rešitev, ki jih bodo morali nekateri proizvajalci nemudoma upoštevati, nekateri pa so jih celo že. Prva možnost je, da se opisanim zaslonom na dotik enostavno odrečejo in ponudijo drugačno možnost upravljanja. Druga je, da to drugačno možnost le dodajo in zadržijo obstoječe zaslone na dotik, navsezadnje manjšina, ki so ji po godu, vedno obstaja. Tretja, s katero bi bila večina najbolj zadovoljna, pa je, da končno začnejo vgrajevati kakovostnejše in odzivnejše zaslone na dotik, takšne, kot jih imajo dandanes že telefoni za dobrih sto evrov. Pri denarju, ki ga odštejemo za nov avto, to že ne bi smela biti težava.

Se pa utegne na tem področju kmalu pojaviti še en problem. Če pogledamo življenjsko dobo današnjih telefonov in tablic, pridemo nekje do štirih, največ petih let, po katerih je naprava ne le tehnološko zastarela, temveč večinoma komajda še uporabna ali že neuporabna – življenjska doba avtomobila pa je vendarle (precej) daljša. Simptomi, ki vse skupaj spremljajo, so zatikanje pri ukazih, zamrznjen zaslon, neodzivnost, ko je treba telefon vseskozi izklapljati in vklapljati... Se bo z zasloni v avtomobilih ob vsakodnevni uporabi dogajalo enako? In kaj bomo storili, če bo na primer tak zaslon začel zmrzovati in se zatikati, je pa zgolj z njim mogoče nastaviti delovanje klimatske naprave? Odgovor bo kot po navadi prinesel čas.