Delo lovi frekvence enega prelomnih trenutkov turške zgodovine, saj postrga vzdušje tranzitnega časa tik pred krvavim državnim udarom leta 1980, ko nesoglasja med različnimi političnimi skupinami dosežejo vrelišče. V romanu tako silovito trčijo tektonske plošče različnih generacij, pogledov na življenje, političnih prepričanj in družbenih slojev, pri čemer sodobnost in tradicija izpodrivata druga drugo, kajti del turške populacije živi tako rekoč v preteklosti ter se fanatično oklepa nacionalizma in verskih naukov, drugi, manjšinski, pa neustavljivo hlepi po napredku.
Tipske figure različnih struj je mogoče najti med stanovalci, gosti, sosedi pa tudi že mrtvimi prebivalci »tihe hiše«, ki stoji v obmorskem letovišču nedaleč od Istanbula. Za razmajanimi zidovi, med katerimi še zdaleč ni tiho, devetdesetletna Fatma obuja spomine na svojega moža Selâhattina, zdravnika, ki pa si je kot življenjski cilj zadal ustvariti veliko enciklopedijo, saj je želel svoje rojake prebuditi iz »bebavih, srečnih, sladkih sanj, ki jih sanjajo celih tisoč let«. A ker si je drznil tako pregrešne misli, kot je ta, da ni Boga oziroma je bog zdaj postala znanost, ga celo lastna žena označi za hudičevega podanika. Nesrečnik se izgubi v alkoholnih omamah in blodnjavah, zato razsvetljenskih idej nikoli ne pripelje do ciljne točke.
Ob goreče verni in konservativni Fatmi zgodbo izmenjaje odmotavajo še štirje prvoosebni in zelo raznoliki pripovedovalci. Že njena vnuka Faruk in Metin, ki sta se na osrednje prizorišče družinskega srečanja iz Istanbula pripeljala skupaj s sestro, se zaganjata vsak v svojo smer, prvi se v arhivu pogreza med zgodovinske listine, katerih vsebino želi interpretirati na nov način, drugi pa se, podobno kot njegov ded, s poveličevanjem zahodnjaške miselnosti skuša iztrgati iz okov obdajajoče ga nevednosti. Pritlikavi sluga Recep na drugi strani pooseblja množice neizobraženih, ki ne premorejo svobodnega razmišljanja in lastnega mnenja, njegov nečak Hasan pa pod vtisom parol nacionalizma namerno kljubuje kakršnim koli spremembam, čeprav ga, tako kot vse preostale like, sredi razbeljene realnosti nemalokrat zanese v močno idealizirane fantazije.
Kljub večglasnemu pripovedovanju, ki sili v različne časovne zorne kote, in nasičenosti dela z zgodovinskimi, političnimi ali religioznimi dejstvi, med katerimi se vrivajo še filozofski prameni, turški pisateljski virtuoz bralca popelje na užitkov polno miselno popotovanje, na katerem ponudi kompozicijsko dovršenost, zloščene dialoge in sofisticirano besedišče. Tiha hiša, katere pročelje se enkrat odene v revolucionarne barve, spet drugič pa je prevlečeno s starinsko patino, je kot Selâhattinova velika enciklopedija, le da je dokončana.