Po dvigu platna je razkrita meglena in mračna odrska krajina, ki je svoji majhnosti navkljub pomensko izjemno globoka. Na sredini zadnjega kvadranta stoji stebriček, na njem pa plastika Ljubinega obraza, obkrožena s stoječimi mikrofoni. Na odru so še kupi vzmetnic in zvočnikov. Oder se v uri večkrat prelevi, prav kakor se levijo, potvarjajo in pretvarjajo pomeni govorice. Osrednji pripovedni sredstvi predstave sta metafora in metonimija – kar v predstavi, ki se ukvarja z govorniško, jezikovno opremo, seveda, ne more biti naključje: metafora in metonimija strukturirata tudi jezik. Metaforična je megla, zakrivajoča in odkrivajoča predmete: govorica je megla, zakrivajoča in odkrivajoča pomene. Krovna metafora se nadaljujejo v prizoru, v katerem se med prišepetavajoči Baro Kolenc in Sanjo Nešković Peršin nalagajo vzmetnice: debelejše kot so stene, glasneje govorita. Med govorcem in poslušalcem so nevidni zidovi. To velja za intimne pogovore, zlasti pa za politični govor, zibelko retoričnih figur, ki je v predstavi krovna tarča kritike. Metonimično je zlaganje in razlaganje odrskih elementov – zvočnikov, vzmetnic, stoječih mikrofonov – ter kričanje pojmov enega poleg drugega v navidezni konsekventni red. Prizori so malodane kaotični (iz zvočnikov prihajajo različni politični govori, popularna glasba, Oda radosti ipd.), kar je mogoče prevesti nazaj na metaforično raven: govorica je v svojem bistvu kaos, zadelan s figurami, ki učinkujejo estetsko, torej čustveno, torej momentalno, govorica ne more spremeniti sveta, le trenutke odlaga.
Pomensko bogastvo, če ne celo naphanost Retorike – vseh pomenskih plasti tukaj ne moremo razdreti – je tudi njena naglavna bolezen. Uprizoritev se je v razvojnem smislu večkrat končala in znova zagnala, serija navideznih koncev pa je pričala o tem, da je nekje izpadel fokus. Skušati povedati preveč ali ponavljati že povedano je enako retorično (ali demagoško) kot povedati nič. Vic je ta, da je mogoče celo bolezen predstave sprevideti kot metaforo, torej se vidiki pakirajo v neskončnost kot babuške. Dokler ne prispemo do tišine, do suspendiranega dvoma.