Namreč, dileme o njenih posledicah. Natančneje, dileme o ekonomskih posledicah imigracij. Še natančneje, o učinkih, ki jih imajo migranti in/ali begunci na trg dela in na splošno na gospodarstva držav, ki jim ponudijo kratkotrajno zatočišče ali pa dolgoročno novo domovino.
Leta 2013 se je v Evropsko unijo iz tretjih držav po ocenah Bruslja priselilo približno 1,7 milijona ljudi; od tega največ, 700.000, v Nemčijo. Število iskalcev azila se je lani v primerjavi z letom 2013 povečalo za 45 odstotkov, na več kot 625.000. Najmanj 850.000 beguncev naj bi se s prečkanjem Sredozemskega morja skušalo letos in prihodnje leto zateči v Evropo. Takšne so najnovejše napovedi Združenih narodov, ki pa se ob zadnjih valih beguncev, predvsem iz Sirije, zdijo podcenjene. Po podatkih evropske komisije je letos v EU že pribežalo več kot pol milijona beguncev. Zgolj v Nemčiji, ki je primarni cilj večine tistih, ki skušajo doseči obljubljeno deželo, napovedujejo, da so v prihodnjih nekaj letih pripravljeni na prihod najmanj pol milijona beguncev na leto, če ne celo več. Zgolj število beguncev, ki prečkajo Sredozemsko morje, se je v primerjavi z lani že več kot podvojilo.
Evropska politika in Evropejci so močno razdeljeni. O tem zgovorno pričajo ekstremno različni odzivi od sprejemanja beguncev z rožami do sežiganja nastanitvenih centrov v Nemčiji, od zavračanja razdelitvenih kvot v vzhodnoevropskih državah do napovedi finskega premierja Juhe Sipile, da bo begunce nastanil v eni od svojih hiš. Če za trenutek odmislimo dilemo, kolikšen del migrantov, ki se zadnje mesece zatekajo v Evropo, je beguncev, ki bežijo pred vojnami in preganjanjem v lastni državi, in koliko jih je de facto ekonomskih migrantov, ki v EU iščejo priložnost za boljši zaslužek in življenje, je ključno vprašanje, ali je vključitev tujih državljanov na trg dela za domače delavce pozitivna ali negativna novica.
Migranti ne odžirajo dela in plač
Razmislek tistih, ki nasprotujejo priseljevanju tujcev oziroma se ga bojijo, gre večinoma takole: tujci odžirajo službe domačinom, znižujejo njihove plače in izkoriščajo socialne sisteme, v katere doslej niso prispevali. So skratka breme za socialno državo. Takšno razmišljanje ni blizu le »navadnim« državljanom – številne tovrstne zapise o tem, kako tujci živijo na račun socialnih pomoči in otroških dodatkov, je bilo mogoče v zadnjih dneh prebrati na družbenih omrežjih –, ampak je blizu tudi vladnim politikom. Nemški minister za gospodarstvo in energetiko Sigmar Gabriel je ob spreminjanju nemške azilantske zakonodaje, ki je med drugim predvidela uvrstitev Kosova na seznam varnih držav, dejal, da je za Kosovce 140 evrov mesečne žepnine zelo privlačnih, da zaprosijo za azil v Nemčiji. Britanski premier David Cameron je ob nedavnih poskusih beguncev, da bi se v Veliko Britanijo prebili skozi predor pod Rokavskim prelivom, dejal, da jih privlačijo službe, dobre plače, gospodarska rast in lepo življenje.
Za vsemi podobnimi izjavami se seveda skriva predpostavka, da je zaradi migrantov, sploh če prihajajo v velikem številu, »avtohtono« prebivalstvo ekonomsko in še kako drugače (v druge vidike dilem, povezane z migranti, na primer varnostne, kulturne, se na tem mestu ne bomo spuščali) na slabšem. Več kot polovica Američanov, Britancev in Špancev ter več kot 40 odstotkov Italijanov in Nemcev je na primer prepričanih, da tuji delavci znižujejo plače domačinov. Prav tako je precejšen delež »avtohtonih« Evropejcev prepričan, da jim tujci odžirajo delovna mesta in da so strošek za socialno državo.
Raziskovalci z različnih področij so v minulih treh desetletjih opravili vrsto študij o ekonomskih učinkih migracij, ki pa tega močno prisotnega negativnega pogleda na vpliv migrantov na ekonomijo ne potrjujejo. Velika večina študij
1
kaže, da tuji delavci na plače domačinov ne vplivajo, niti pozitivno niti negativno, ali pa je učinek tako skromen, da ga je mogoče zanemariti. Presek študij pokaže, da bi se ob enoodstotnem povečanju deleža tujih delavcev na trgu dela povprečna plača domačih delavcev povečala za 0,1 odstotne točke. Za bolj plastičen prikaz: če se je v ZDA delež tujih delavcev na trgu dela od leta 1990 do leta 2010 povečal z 9 na 16 odstotkov, se je povprečna plača domačih delavcev v tem času zaradi imigracije zvišala za vsega dvajsetino odstotne točke. Vpliv je praktično zanemarljiv. Raziskovalci so si postavili tudi vprašanje, ali morda domačini ob vstopu tujcev na lokalni trg dela ne ostanejo brez službe ali pa se odselijo; ali torej migranti odžirajo službe, ki bi jih sicer zasedli domačini. Tudi te bojazni avtorjem večinoma ni uspelo empirično dokazati.Kljub temu negativnih učinkov tujcev na ekonomski položaj domačinov na trgu dela ni mogoče v celoti odpisati. Kot povsod tudi pri tej temi obstajajo izjeme. Del študij, čeprav manjšinski, namreč kaže, da ima zaposlovanje tujcev nekoliko večji negativni učinek na plače domačih delavcev z nižjo izobrazbo in v državah, kjer je trg dela močno rigiden. Glede na to, da študije večinoma zajemajo države, kamor se selijo tujci z v povprečju višjo izobrazbo, kot jo imajo domačini, je na mestu pomislek o učinkih v državah, kamor se zatekajo migranti z nizko stopnjo izobrazbe. Mednje namreč sodi tudi Slovenija. Študije, ki bi odgovorila na to vprašanje za Slovenijo, nismo našli, si pa lahko nekoliko pomagamo z ugotovitvami dr. Janeza Malačiča z ljubljanske ekonomske fakultete.
V Slovenijo prihajajo predvsem mlajši, slabše izobraženi moški, delajo v razvitejših slovenskih regijah in pretežno v sekundarnih dejavnostih, še posebej v gradbeništvu, ugotavlja dr. Malačič
2
. Še zlasti je zanimivo, da je bilo povpraševanje po tujih delavcih v Sloveniji relativno visoko celotno obdobje do krize, tudi ob visokih stopnjah brezposelnosti. Ko je izbruhnila kriza, se je brezposelnost močno povečala, povpraševanje po tujih delavcih pa se je začelo zmanjševati šele v letu 2011. Dostopni statistični podatki kažejo, da je na vrhuncu gospodarske rasti leta 2008 v Sloveniji delalo okoli 90.000 tujih državljanov, najmanj pa v zadnjih nekaj letih v začetku leta 2013, dobrih 49.300.Dr. Malačič visoko povpraševanje po tujih delavcih pripisuje strukturnim neskladjem med ponudbo in povpraševanjem na trgu dela ter po cenejši tuji delovni sili, saj tuji delavci v Slovenijo večinoma prihajajo iz nekdanjih jugoslovanskih republik, še posebej iz Bosne in Hercegovine, kjer je življenjski standard ljudi znatno nižji kot v Sloveniji. Ugotavlja tudi, da je Slovenija od vstopa v EU do leta 2010 »uvažala« približno toliko tujih delavcev s prvo in drugo stopnjo izobrazbe, kolikor jih je bilo med registriranimi brezposelnimi. Razloge za to, da domačini ne želijo opravljati del, ki jih zato opravljajo tujci, vidi tako v strukturnih vzrokih (starejši, ženske) kot v neprivlačnih plačah in težavnosti dela.
Migranti slaba novica za slabše plačane
Bi torej v Sloveniji, če bi opravili študijo vpliva ekonomskih migrantov na plače domačega prebivalca, ugotovili, da slednji znižujejo raven plač v spodnjem delu dohodkovne lestvice? Slednje ne bi bilo povsem nemogoče. Avtorji Christian Dustmann, Tommasso Frattini in Ian Preston so v empirični študiji
3
vplivov migrantov na posamezne dohodkovne razrede v Veliki Britaniji ugotovili, da migranti znižujejo plače tistih v spodnjih dveh dohodkovnih decilih. Odstotno povečanje deleža tujcev v aktivni populaciji je po njihovih ocenah plače domačih delavcev v prvem dohodkovnem decilu (prvi dohodkovni decil je deset odstotkov tistih z najnižjimi dohodki) znižalo za 0,5 odstotka in učinek je negativen vse do 20 percentila. Ob približno 0,35-odstotnem povečanju deleža tujcev v populaciji delovno aktivnih v obdobju od leta 1997 do leta 2005, ki so ga avtorji zajeli v študiji, se je realna urna plačna postavka za najslabše plačane delavce na leto znižala za 0,7 funta. Slednje morda ne zveni veliko, vendar je treba upoštevati dejstvo, da so na drugi strani avtorji ugotovili, da se je znižanje plač na spodnjem delu dohodkovne lestvice prelilo v zvišanje plač na zgornjem delu lestvice in v zvišanje plač na mediani. V devetem dohodkovnem decilu so se plače zaradi odstotnega povečanja deleža migrantov glede na domačo aktivno populacijo povečale za 0,4 odstotka, na mediani pa za 0,6 odstotka. Če slednje prevedemo v trenutno aktualen jezik: migranti so v Veliki Britaniji še povečali dohodkovno neenakost, ki je na Otoku že sicer ena največjih med razvitimi državami.A kaj je razlog negativnemu vplivu na spodnjem delu dohodkovne lestvice? Avtorji ugotavljajo, da razlog tiči v preprostem dejstvu, da je konkurenca na dnu dohodkovne lestvice enostavno večja kot na vrhu – delež imigrantov je na dnu enostavno večji. Še posebej zato, ker imigranti, četudi so imeli v celotnem obravnavanem obdobju v povprečju višjo stopnjo izobrazbe kot domačini, na trg dela vstopajo v znatno nižje dohodkovne razrede, kot bi jih pričakovali. Nižje plače, kot bi jih sicer narekovala njihova izobrazba, deloma pojasnjuje tudi pozitiven vpliv na povprečno plačo domačinov – presežki, ki jih ustvarjajo, se prelivajo v plače domačinov.
Vendar pa slednje ne velja za rigidne trge dela, na primer za nekatere južnoevropske države
1
. Te se na prihod večjega števila imigrantov ne odzovejo enako učinkovito kot njihove bolj fleksibilne kolegice. Podjetja se prilagajajo slabše tako tehnološko kot na splošno z investicijami, domači delavci pa ne vlagajo dovolj v nadgradnjo svojih sposobnosti. Posledica rigidnosti na trgu je tako lahko manjši prispevek imigrantov k produktivnosti, hkrati pa nekatere študije ugotavljajo tudi, da v takšnih razmerah domačini in tudi imigranti prejšnjih generacij izgubljajo službe.Najslabše rezultate imigracije lahko pričakujemo v državah, ki privlačijo relativno večji delež imigrantov z nižjo izobrazbo in kjer so trgi dela močno rigidni. Vprašanje za več milijonov evrov je, ali mednje sodi tudi Slovenija. Ugotovili smo že, da je Slovenija privlačna večinoma za slabše izobražene tuje delavce, hkrati pa ima po podatkih Organizacije za ekonomsko raziskovanje in razvoj (OECD) še vedno nekoliko nadpovprečno rigidno delovnopravno zakonodajo. Če si drznemo oceno čez palec, bi Slovenija utegnila soditi med države, kjer imigracija ne daje tako dobrih ekonomskih rezultatov, kot bi jih lahko. Da se zato mnoge države, med njimi tudi Slovenija, zatekajo k omejevanju priseljevanja ljudi z nižjo stopnjo izobrazbe, ni nenavadno. A kot že rečeno, negativen vpliv, tudi na tiste z nižjo izobrazbo, je prej izjema kot pravilo.
Begunci dolgoročno boljša naložba
Ko je britanski premier Cameron leta 2010 napovedal, da bo zajezil priseljevanje na Otok, najbrž ni pričakoval, da se mu bo pripetilo pospešeno priseljevanje s konfliktnih območij Bližnjega vzhoda. Še manj veselo razpoložen pa je najbrž prebiral rezultate študije Dustmanna in Frattinija, ki sta izračunala, da so ekonomski migranti v Veliki Britaniji od leta 1995 do leta 2011 v državni proračun prispevali več, kot so iz njega dobili, in sicer štiri milijarde funtov več, medtem ko so domačini iz proračuna prejeli slabih 600 milijard funtov več, kot so vanj prispevali. Gre za migrante iz preostalih članic EU, a podatki so zgovorni. Razliko avtorja pripisujeta predvsem dejstvu, da migranti manj koristijo socialno državo, vključno s socialnimi stanovanji, hkrati pa so večinoma mlajši in zato predstavljajo manjši strošek za zdravstveno in pokojninsko blagajno. Ob dejstvu, da se ekonomski migranti na stara leta pogosto vračajo v domovino, tudi dolgoročno predstavljajo manjše stroške za socialne blagajne.
Z vidika izjave nemške kanclerke Angele Merkel, da bo Nemčija zavračala ekonomske migrante, je seveda zanimivo vprašanje, ali med begunci in ekonomskimi migranti tudi ekonomsko obstajajo kakšne razlike. Če sodimo po študiji, ki so jo opravili na ameriškem MIT
4
, med enimi in drugimi obstajajo precej velike ekonomske razlike. Ključna ugotovitev študije MIT, ki je zajela migrante, ki so v ZDA prišli med letoma 1975 in 1980, je, da so begunci dolgoročno uspešnejši na trgu dela kot ekonomski migranti. Čeprav so še leta 1980 zaslužili šest odstotkov manj in delali 14 odstotkov manj ur kot ekonomski migranti, so že leta 1990 zaslužili 20 odstotkov več in delali štiri odstotke ur več kot ekonomski migranti.Raziskovalka MIT Kalena E. Cortes razlike pripisuje različnim začetnim pogojem migrantov in različni motivaciji. Medtem ko imajo begunci manj možnosti (ali pa jih sploh nimajo) za vrnitev v domovino, ekonomski migranti ohranjajo tesne vezi z državo izvora, tudi s pogostimi obiski in pogosto v državi imigracije ostajajo krajši čas. Begunci na drugi strani v državi imigracije ostajajo dlje časa, pogosto vse svoje življenje. Begunci imajo tako precej več razlogov za vlaganja v svoje delovne sposobnosti, vključno z vlaganjem v znanje jezika. Da so zato dolgoročno uspešnejši na trgu dela kot ekonomski migranti, ni presenetljivo. Pri čemer Cortesova ugotavlja, da slednje velja ne glede na državo izvora.
Ko bodo za Evropo migranti edini izhod v sili
Če se vrnemo v Evropo, je vprašanje odpiranja meja (ali pa postavljanja novih zidov in bodečih žic) migrantom pomembno še z enega vidika – demografskega, ki se neločljivo povezuje z ekonomskim preživetjem socialnih sistemov, kot jih poznamo v Evropi. Evropa se sooča z najhitrejšim staranjem prebivalstva med vsem regijami. To ima za posledico dvoje. Na eni strani povečevanje deleža upokojencev, na drugi strani pa padanje deleža aktivnega prebivalstva. Oboje skupaj predstavlja velik finančni pritisk za socialno državo, hkrati pa veliko pomanjkanje na ponudbeni strani trga dela, kar bo negativno vplivalo na gospodarsko rast in življenjski standard.
Po podatkih evropske komisije se EU z upadanjem absolutnega števila aktivnega prebivalstva sooča že vse od leta 2010 in tudi ob najbolj optimističnih scenarijih Unijo okoli leta 2030 neizbežno čaka dolgotrajno padanje zaposlenosti. Po napovedih Eurostata naj bi trend trajal kar pol stoletja. Ob tem je treba opozoriti, da optimističen scenarij predvideva kar 90-odstotno stopnjo zaposlenosti – trenutno ima najvišjo, pri 80 odstotkih, Švedska –, medtem ko se povprečna trenutno giblje okoli 70 odstotkov. Cilj Unije je stopnjo zaposlenosti do leta 2020 povečati na 75 odstotkov, kar pa se ob trenutnih slabih gospodarskih razmerah v mnogih članicah zdi precej oddaljeno. Tudi če bi EU torej po nekem čudežu uspelo izkoristiti praktično vse rezerve pri zaposlovanju, se padanju zaposlenosti ne bi mogla izogniti. Od tu dalje se bo lahko gospodarske rasti nadejala le še s pomočjo rasti produktivnosti.
Drugi del odgovora pa se skriva v imigraciji. Prebivalstvo EU že vse od leta 1992 raste predvsem na račun neto migracij (razlika med priselitvami in odselitvami). Leta 2013 so neto migracije k povečanju prebivalstva prispevale kar 95 odstotkov, naravni prirast pa preostalih pet odstotkov. Glede na to, da je zaradi staranja tako imenovane baby boom generacije pričakovati povečevanje števila smrti, in ob predpostavki, da bo stopnja rodnosti ostala nizka, v evropski komisiji ne izključujejo niti scenarija, ko bo naravni prirast prebivalstva negativen, to se pravi, da bo število smrti preseglo število rojstev. V takšnem scenariju bodo migracijski tokovi tisti, ki bodo odločali o rasti oziroma krčenju evropskega prebivalstva.
Ko se torej danes pogovarjamo o begunski krizi in vračanju ekonomskih migrantov v njihove domovine, bi morali nujno pred očmi imeti tudi dolgoročne ekonomske trende. Če je (kratkotrajna) kriza, ki je izbruhnila leta 2008, poskrbela za vzpon skrajnih gibanj vseh vrst, kakšna bo slika Evrope, če se bo nekoč morala soočiti z več desetletij trajajočo nizko gospodarsko rastjo ali celo stagnacijo? Nihče si seveda ne zatiska oči pred družbenimi izzivi, ki jih predstavlja integracija tujih kultur. A prav zato, ker bodo migranti že v kratkem najbrž predstavljali edino realno pot iz negativne demografsko-ekonomske spirale, bi Evropa morala oblikovati dolgoročno dobro premišljeno strategijo imigracij.
1 Do immigrant workers depress the wages of native workers? IZA World of Labor 2014: 42, Giovanni Peri
2 Neravnovesje na trgu dela in zaposlovanje tujcev v Sloveniji, Statistični dnevi, dr. Janez Malačič
3 The effects of immigration along the distribution of wages, CReAM Discussion Paper No 03/08, Christian Dustmann, Tommaso Frattini, and Ian Preston
4 Are refugees different from economic immigrants? Some empirical evidence on the heterogeneity of immigrant groups in the united states, The review of economics and statistics, May 2004, 86(2): 465–480, Kalena E. Cortes
