Ker je minister za finance vsaj pol vlade, lahko vse, kar pove, pripišemo vladi. Seveda ni nenavadno, da se vlada hvali z dosežki; vsaka vlada je zmeraj prepričana ali se vsaj dela, da je prepričana, da je zaslužna za vse dobro, kar se je zgodilo, kritiki pa jo obtožujejo, da je kriva za vse slabo. A največkrat ni zaslužna ne za eno ne za drugo; kar se zgodi, je največkrat precej neodvisno od tega, kar vlada počne ali ne počne. Mislim, da je takšno »nevtralno« stališče še najbolj primerno za presojanje zdajšnjih gospodarskih dogajanj. Ker gospodarskega programa ni imela, tudi primerjava med cilji in dosežki ni mogoča. Pri programu, ki jo je pripeljal na oblast – »morala-etika-morala« – pa ni kaj prida boljša od prejšnjih; nič manj kot prejšnje se ne ukvarja z razporejanjem »primernih« in »manj primernih« v državnih in paradržavnih podjetjih. Seveda ne neposredno, to počne prek »nevtralne« SDH.
Malo zaslug vlade
Za prav veliko stvari, dobrih ali slabih, ki naj bi jih napravila zdajšnja vlada, pravzaprav ne vem. Mislim, da jih tudi ni bilo, ali pa sem jih zaradi njihove »subtilnosti« spregledal. Za zelo dobro gre šteti obe izdaji obveznic, s katerima si je Slovenija v ugodnem trenutku zagotovila precejšnjo finančno varnost. Obljube, kako naj bi z varčevanjem pri materialnih izdatkih in plačah v javnem sektorju pridobili sredstva za naložbe, ki naj bi imele večje multiplikativne učinke, so ostale na ravni dobrih namenov; nobenih večjih naložb v javnem sektorju ni.
Med dosežke vlade naj bi sodila solidna gospodarska rast, višja kot v povprečju EU. Deloma jo gre pripisati kar močnejšemu odboju, ki sledi večjemu padcu. Vprašanje pa je, ali ima kaj opraviti s prizadevanji zdajšnje vlade. Skoraj enako upravičeno bi lahko rekli, da je do rasti prišlo kljub njenim prizadevanjem. Seveda ne namernim, ampak zaradi prepričanja, da varčevanje zagotavlja rast; mehanizma, kako to gre, ne poznam. Vlada pravi, da varčevanje povečuje zaupanje tujine in domačega prebivalstva. Povečano zaupanje tujine naj bi se kazalo v donosih na slovenske obveznice, a njihovo padanje se je z rekordnih 7 odstotkov začelo že jeseni 2013, takrat kot v Italiji in Španiji, in se bolj ali manj giblje tako kot v teh dveh državah. Najbrž je povezano s kvantitativnim sproščanjem, kot pravijo povečevanju količine denarja, ki ga ustvarja ECB, ki pa se namesto v kredite in investicije preliva na trg kapitala, kjer ustvarja nov finančni balon. »Finančno suverenost«, ki naj bi jo dosegli z znižanjem proračunskega primanjkljaja, sta, če smo natančni, Sloveniji povrnila Bratuškova, ki je očitno očarala evropske »državnike«, in Čufer, ki se je sicer precej drago zadolžil; preprečila sta prihod trojke, ki jo je opozicija vabila v deželo, najbrž, da bi pregnala partizane. A tudi ta dosežek je bil drag, plačali smo ga z ideološko izsiljenim razprodajanjem premoženja in neracionalnim, malone perverznim »reševanjem« bank. Prebivalstvo je res postalo manj pesimistično, krč, ki ga je povzročil ZUJF, je končno popustil, morda malo tudi zaradi zaupanja, ki ga uživa finančni minister. Zato je najpomembnejše ne prestrašiti prebivalstva.
To nas pripelje k bistvu razhajanj o gospodarski politiki. Gre za enostavno stvar; navaden ulomek, v števcu je primanjkljaj ali dolg, v imenovalcu pa bruto domači produkt. Finančnega ministra, kot najbrž vsakega dobrega računovodjo, zanima le števec ali pa verjame, da zmanjševanje števca poveča imenovalec. Sam verjamem, da krčenje števca še bolj kot števec zmanjšuje imenovalec in da je zato popuščanje sindikatom pri njihovih zahtevah koristno in ne škodljivo. BDP je za 7 odstotnih točk manjši (minister naj bi govoril celo o 15), kot je bil leta 2008, zato, ker je za toliko manjše agregatno povpraševanje, ne pa zato, ker ga ne bi mogli narediti. Seveda se zmanjšanju tujega povpraševanja v letu 2009 ni dalo izogniti, a gre za edino obliko povpraševanja, ki je lani za 7 indeksnih točk presegla raven iz leta 2008, kar pa ni odvisno od tega, kaj počne vlada. Padec naložb je bil zaradi balona v času hazardiranja prav tako razumljiv, a da raven naložb ostaja za 40 odstotnih točk nižja kot leta 2008, kaže nesposobnost vlad, tudi prejšnjih, zoperstaviti se krizi z naložbami. Res pa v Sloveniji to ni lahko, vsak, ki ima malo časa in volje, lahko karkoli prestavi v nepredvidljivo prihodnost.
Ko govorimo o tem ulomku, ne gre spregledati, da so bili prilivi v javne blagajne do avgusta za 300 milijonov večji kot lani; če lani ne bi imeli enkratnega izjemnega priliva od koncesij, bi bili za 400 milijonov večji. Je za to zaslužna vlada? Pravzaprav ne. Kvaliteta pobiranja davkov ali davčna stopnja se nista spremenili, povečala se je davčna osnova, za kar pa vlada nima zaslug. Denar je v števec prinesel večji imenovalec.
Misterij državne pomoči
Na podobno računovodsko razmišljanje kaže skrb zaradi povečevanja slabih kreditov. Tudi tu gre za ulomek; tokrat med slabimi in vsemi krediti. Banke zaradi strahu, da bi jim očitali krivdo za krizni polom in v vsem, kar počno, iskali kriminalna dejanja, pa tudi, ker jim je to zapovedala evropska oblast, zmanjšujejo imenovalec. To celo ob nespremenjenem števcu povečuje delež slabih kreditov. A ne gre le za to; tudi tu zmanjševanje imenovalca povečuje števec. Nekdo, ki ne dobi kredita, ne more poplačati svojih upnikov, zato se tudi krediti njim spreminjajo v slabe kredite. Delež slabih kreditov bo zato naraščal, dokler bodo banke zmanjševale kredite.
Od napovedanih institucionalnih sprememb na področju financ vem za dve. Ideja o opustitvi gornjega dohodninskega razreda je nepotrebna in napačna razbremenitev stroškov dela, ki se v Sloveniji in še posebej v javnem sektorju krčijo mnogo hitreje kot v EU. Uveljavitev davčnih blagajn je vsaj dvorezna. Zaradi njih bo nekaj starih obrtnikov, ki se ukvarjajo z vse bolj »eksotičnimi« obrtmi, kot je popravilo čevljev, dežnikov ali koles, bolj iz veselja in navade kot zaradi zaslužkov, opustilo obrt. Postali bodo upokojenci; država bo izgubila prispevke in jim plačevala pokojnine; z nesmiselno »modernizacijo«, ki naj bi ji omogočila spremljanje tokov gotovine v realnem času, bo izgubila nekajkrat več, kot je brez davčnih blagajn izgubljala doslej.
Ne vem, ali vlada verjame v smiselnost zdajšnjih razprodaj podjetij in vsega, kar počneta kar dve instituciji, ki naj bi obe upravljali državno premoženje: SDH in DUTB. Kaže, da bomo z državnim blagoslovom dobili še tretjo: za upravljanje terjatev za mala in srednja podjetja. S temi naj bi se ukvarjalo nekakšno združenje za strokovne in etične standarde. Morda mu delam krivico in morda bodo celo sprejeli etični kodeks, ki bo kot zelo grdo stvar obsojal konfliktnost interesov ali zlorabo notranjih informacij. Vseeno mislim, da jih etika ne zanima preveč in da je edino, kar jih zanima, zaslužek; s tem ni nič narobe, le etiko naj puste ob strani.
Ne vem, ali se vlada zaveda škode, ki jo ustvarjata SDH in DUTB z razprodajo premoženja in ustvarjanjem »dobička«. Ali pa vlada počne, kar počne, le zaradi ubogljivosti? Popolna poslušnost evropskim institucijam je nasploh najšibkejša točka vlade; ne vem, kaj se zgodi z oblastniki, ko pridejo v Bruselj po svoje mnenje. Tudi o prej omenjenih ulomkih. V grški krizi je bilo kar malo nerodno gledati obnašanje naše vlade. Ne verjamem, da ne ve, da Grčija, pa naj jo še bolj zmerjamo, dolga ne bo plačala. »Podpora« Nemčiji je bila odveč, spominjala je na pridnega učenca, ki se prilizuje učiteljici tako, da toži malopridnega sošolca. Pri vsem pa se je težko znebiti občutka, da nas evropski uradniki zaradi majhnosti finančnega sistema in še bolj zaradi poslušnosti uporabljajo za nekakšno poskusno miš. Morda bi kdaj pa kdaj kazalo v Bruslju vsaj povprašati, kako si na primer zamišljajo uveljavljanje trga, če zaradi tako imenovane državne pomoči od domačih bank zahtevajo zmanjševanje kreditiranja, ali kako se državna pomoč Elanu razlikuje od pomoči Renaultu.
