Ko je pisal o »sliki, ki je vredna tisoč besed«, je Brisbane skoval enega najbolj citiranih aksiomov medijskega dvajsetega stoletja in z njim napovedal čas podob. V teh stotih letih je fotografija postala beseda našega časa, videoposnetek pa njegov stavek, in velikansko moč, ki jo je več kot pet tisoč let imela pisana beseda, je prevzela vizualna senzacija. In tako kot se je tisoče let manipuliralo s pisano besedo, tako se – in še lažje, saj so v lenem obdobju podob nepismeni samo slepci – danes manipulira s sliko.
Moj prijatelj in fotoreporter Željko Maganjić, na primer, je v devetdesetih z vsakega obiska vojaškega terena prinašal fantastične fotografije trpljenja balkanskih žensk. Takšnih fotografij je imel za celo razstavo in vsaka je bila za naslovnico: tipično zgubana, fotogenična starka, na glavi obvezno črna ruta, obraz pa v žalosti potopljen med žuljave dlani. Samo jaz sem vedel za Maganjev trik: kje bogu za hrbtom, kjer je divjala vojna, je naletel na takšno starko, se pripravil za fotografiranje in ji prepričljivo rekel: »Babica, popravi si ruto!« Babica si je seveda takoj začela popravljati svojo črno ruto z obema rokama, on pa je sprožil in v uredništvo prinesel še en dramatičen, udaren posnetek skoraj antične tragedije.
Takšna režija seveda ni vedno tako nedolžna in smešna. Prejšnjo nedeljo, na primer, je splet eksplodiral, ko je bilo razkrito, da je zdaj že kot ikona čaščena fotografija našega stoletja – neznosno boleč prizor dečka v modrih kratkih hlačkah in temnih supergah, triletnega begunca Ajlana Kurdija, katerega majhno trupelce je morje vrglo na peščeno plažo v turškem letovišču Bodrum – inscenirana za potrebe prepričljivega posnetka in čim boljšega manipuliranja z našimi čustvi. Kot dokaz so nam ponudili drugo fotografijo, na kateri je mogoče videti istega turškega policista, kako je nagnjen nad isto takšno dečkovo truplo, a zdaj na povsem drugem delu plaže, v plitvi vodi med dvema stenama, na mestu torej, kjer je nemogoče napraviti dober, učinkovit posnetek: modre hlačke in temne superge so nedvomno kazale, da je to mali Ajlan, kar pomeni, da so njegovo majhno trupelce brezvestni snemalci prestavili malo naprej, na pusto plažo, da bi režirali dramatičen, udaren posnetek, po vzoru antične tragedije – »slika je vredna tisoč besed«.
Že naslednji dan, v ponedeljek, se je odkrilo, da ne gre za manipulacijo s truplom malega Ajlana, ampak za, hm, za manipulacijo z manipulacijo: »kompromitirajoča« fotografija namreč ni prikazovala Ajlana, ampak njegovega dve leti starejšega in zelo podobno oblečenega brata Galipa, ki ga je morje vrglo proti obali malo naprej, med dvema stenama. Nekateri mediji so tako hoteli vso našo neizmerno žalost preusmeriti v bes proti brezčutnim novinarjem in njihovim političnim sponzorjem, da bi našo empatijo ozavestili kot politično, torej kot manipulacijo, malega Ajlana oziroma starše in rojake, katerim je prav tako veljala, pa kot nedolžno žrtev te empatije.
Na zelo plastičen način so se ti dvojni manipulatorji razkrili istega dne, ko je bil odkrit njihov bedni poskus, da bi z mrtvim malim Ajlanom potrkali na našo vest. Že popoldne je splet eksplodiral z drugim šokantnim posnetkom, na katerem plavolasa reporterka madžarske televizije N1 s kamero snema stampedo sirijskih beguncev, ki so na madžarsko-srbski meji prebili policijski kordon. Petra Laszlo – tako je ime snemalki in to ime si velja zapomniti – s kamero na rami snema begunce, kako tečejo proti njej, a potem jih nenadoma začne besno brcati: najprej z nogo udari nekega dečka, potem pa še deklico, ki teče in drži očeta za roko, in na koncu podstavi nogo in spotakne na tla starca z nahrbtnikom na hrbtu in malim vnukom v naročju.
Zadnji posnetek je še prav posebej impozanten: snemalka – ki ima, mimogrede, ves čas na obrazu kirurško masko, kot da bi jo lahko okužili umazani muslimani – najprej snema madžarskega policista, ki drži tistega dedka z vnukom, potem pa, ko vidi, da se je starec odtrgal in da mu bo ušel, sname kamero z ramen in nesrečniku podstavi nogo. Skratka, Petra nastopa kot pomoč madžarski policiji in državi, ne več s svojim prepričljivim posnetkom, torej s »sliko, ki je vredna tisoč besed«, temveč neposredno, s fizično silo.
Ona namreč nima časa za zajebavanje – medtem ko bi zgrožena Evropa zvečer pri poročilih gledala umazane, temnopolte muslimane, kako prodirajo, bi bil stari Sirec z vnukom v rokah že v Budimpešti ali na Dunaju – in Petra ga kot nogometni branilec podre na tla skupaj z dečkom, vrstnikom malega Ajlana.
Novinarka in policist sta se tako znašla pred isto nalogo: mediji so prehodili dolgo pot od industrije senzacij, prek manipulacije s senzacijo in propagando za svoje gospodarje do aktivnega sodelovanja v njihovi politiki, in to fizično, dobesedno. Sto let pozneje je aksiom Arthurja Brisbana nekoliko spremenjen in prilagojen času: »Če takoj, s prvim stavkom ne udarite človeka, uporabite nogo. Ta udari močneje kot tisoč besed.«
Slika pa je še naprej vredna več. Vse to besedilo na primer ima nekaj manj kot tisoč besed in ni vredno toliko kot ena in edina ikonska podoba našega časa, na kateri plavolasa novinarka pomaga policistu in zahrbtno brca temnopolte begunce.
