Imeli smo ministra, ki se je pred nastopom mandata izkazal v vsej svoji »podjetniški iznajdljivosti«, tako da je stal za kartelnim dogovarjanjem in državi, ki jo je kasneje pomagal voditi, dražje prodajal material. Imeli smo ministra, ki je dopustil, da je na javnem razpisu denar dobilo podjetje, katerega direktor je bil še pred nastopom funkcije. Imeli smo ministra, ki je »pozabil«, da njegovo podjetje še naprej sodeluje z državno družbo… Skratka dokazov, da načelo svobodnega trga pri nas deluje po sprevrženem razumevanju te »svobode«, je več kot dovolj. Ob tem ne gre pozabiti, da je veliko podjetij ustanovljenih tako rekoč post festum, ko je posel že dogovorjen in je potrebna le še pravna oseba.

Zato ne more čuditi nekoliko paranoičen odnos medijev do kombinacije vodenja javnega zavoda in zasebnega podjetništva. Iz dveh razlogov: ker smo vsi toliko tajkuni, kolikor nam »znese« (nekaterim do milijonskih miškulanc, drugim do vsega nekaj deset evrov vrednih poslov), in zavidamo tistim, ki so pridobili več, na drugi strani pa zato, ker nihče več ne verjame, da bi kdo pri zdravi pameti, ki dovolj zasluži na trgu brez poslov z državo v najširšem pomenu, skočil v vodenje javnega podjetja. Če torej kdo to stori je ali neumen ali ima skrite namene ali pa je preprosto prišel čas za vračanje drobnih uslug. Takšno je vsaj splošno mnenje, ki ga navsezadnje potrjuje tudi empirija: najuspešnejši poslovneži niso v politiki.

Da po splošnem prepričanju biznis in javni sektor ne gresta skupaj, so krivi tisti, ki so se trudili vsa ta leta, odkar imamo namesto državno diktirane gospodarske politike svobodno gospodarsko pobudo, na vse pretege dokazati, da je gospodarsko delovanje le podaljšek političnega oziroma da je dostop do trga mogoč prav zaradi njihovega političnega delovanja. Dokazovali so, da princip vrtljivih vrat – to je prehajanja med politiko in gospodarstvom – deluje tudi pri nas, ne le na zahodu.

Američanka Ann M. Veneman je tipična sprehajalka skozi vrtljiva vrata, ki je niso nikoli čisto resno sunila v rit. Kariero je začela na ministrstvu za kmetijstvo v času predsedovanja prvega Busha, se od tam preselila v podjetje Flavr Savr Tomato, ki je razvilo gensko spremenjen paradižnik (leta 1997 ga je kupil znameniti Monsanto), leta 1995 je postala vodja kalifornijskega urada za hrano in kmetijstvo, da bi za kratek čas postala svetovalka podjetjem Cargill, Nestle, Kraft in Archer Daniels Midland, torej podjetjem, ki so bila neposredno odvisna od regulativ, ki jih je sprejemala zvezna in kalifornijska vlada. Za zaključek kariere je leta 2001 pod drugim Bushem postala ministrica za kmetijstvo. Seveda je šlo za očiten konflikt interesov, saj je takšno prehajanje med poslovnim svetom in politiko mogoče le s pomočjo vračanja drobnih in manj drobnih uslug. Še hujši primer je bil Edward C. Aldridge Jr., ki je slab mesec pred odhodom z ameriškega ministrstva za obrambo, kjer je bil pomočnik ministra, podpisal 3 milijarde dolarjev vredno pogodbo za izdelavo vojaških letal s podjetjem Lochheed, kjer je takoj po odhodu z ministrstva postal eden od članov uprave. Nemec Dirk Niebel je bil član parlamentarnega odbora za nadzor nad trgovino z orožjem, po odhodu iz politike pa se je prej kot v enem letu zaposlil v orožarskem gigantu Rheinmetall. Nemški zdravstveni minister Daniel Bahr je manj kot leto po odhodu z ministrstva postal vodja oddelka za zasebno zdravstveno zavarovanje pri zavarovalnici Allianz... In to je ta nevarnost konflikta interesov, o kateri govori tudi Transparency International. Merljiv in empirično preizkušen.

Ker zadeva merljivo deluje, je večina prepričana, da gre za splošno pravilo, ko politika v gospodarstvu in vice versa deluje kot plesen: le redko je plemenita, običajno zdravju nevarna. Da torej nekdo, ki vodi ministrstvo, javni zavod ali državno agencijo, ne bi smel imeti podjetja, pa čeprav to podjetje ne počne nič takega, da bi lahko nastal konflikt interesov. »V veri in politiki si ljudje stališča skoraj vedno oblikujejo na podlagi informacij iz druge roke in skoraj vedno brez trezne analize, od 'avtoritet', ki prav tako niso natančno raziskale vprašanja, o katerem imajo mnenje, pač pa so ga povzele od nekega drugega, ki seveda prav tako ni proučeval vprašanja, ampak si je le ustvaril mnenje, ki običajno ni vredno niti prdca,« je nekoč zapisal Mark Twain. V takšni pogubni spirali pa seveda ni prostora za trezen razmislek, kdaj je podjetništvo javnih funkcionarjev in javnih uslužbencev sprejemljivo in kdaj sporno.

Za duševni mir v državi je najbrž bolje, da je a priori sporno.