D’Annunzio proglasil neodvisno reško državo.

Belgrajska vlada je ne prizna.

Bakar, 10. septembra. V sredo zvečer je v gledališču Fenice D'Annunzio proglasil Reko za samostojno državo. Radi tega je Consiglio nazionale podalo ostavko. D'Annunzio je tako postal samolasten diktator Reke.

LDU Zagreb, 10. septembra. »Riječ« doznava iz Bakra, da je v sredo zvečer v Teatro Fenice D'Annunzio proglasil italijansko regentstvo v Kvarneru. Narodni svet je ob tej priliki podal ostavko. D' Annunzio je tako od srede zvečer diktator Reke. Ta najnovejši čin je bil proslavljen z običajnimi manifestacijami po ulicah, z razsvetljavo, z govori, z zvonenjem zvonov, z grmenjem topov in žvižganjem siren. Včeraj se je peljalo preko susaškega mosta 80 voz municije proti Grobinštini. Mornarji s parnika »Dante Aligheri« pripovedujejo na vsa usta, da odidejo 11. t. m. iz reške luke in zasedejo vse kraje med Bakrom in Kraljevico.

LDU Milan, 10. sept. (DunKU) »Corriere della Sera« potrjuje vest, da je srbska vlada naznanila zavezniškim vladam, da se protivi priznati italijansko regentstvo v kvarnerskem zalivu, t. j. na Reki. (...)

LDU Reka, 10. septembra. Opaža se, da Italijani dobivajo legionarje in materijal za Reko vedno na ta način, da parnike, določene za druga mesta, dirigirajo na Reko. Te dni je prišel semkaj genovski parnik »Cogne«, ki je bil natvorjen s svilo, avtomobili, letali in avtomobilskim materijalom v vrednosti več deset milijonov lir. To blago je bilo na videz dirigirano v Ameriko; ker pa so se v Catagni ukrcali na parnik reški legionarji, so prisilili parnik, da je svojo pot namesto v Ameriko izpremenil na Reko, kjer je toliko takega blaga, da Amerika sama ne ve, kaj naj počne z njim

Večerni list (Ljubljana), 11. septembra 1920

Reka

Reka. Bilo jo ob prevratu. Vojaštvo je menjalo kokarde. Domačini sami, bodisi Italijani ali Jugoslovani, so natikali na svojo uniformo jugoslovansko trobojnico. Toda to ni trajalo preveč časa. Na Reko je nekega dne privozil v pristanišče laški torpedni rušilec »Sttocco«. Vsa nekdanja madžaronska, t.j. protihrvatska Reka je hitela na molo Adamich, da ga vidi in pozdravi rešitelje iredente. Par dni za »Sttocco« je sledil težji vojni brod »Filiberto Emanuele«. Kontraadmiral Rainer se je peljal v slovesnem sprevodu v staro guvernersko palačo na obisk in sprejel poklone reških oblasti. Edini, ki so se takrat zavzeli za jugoslovansko stvar, so bili Francozi. Korvetni kapitan Durant-Viel, poveljnik torpednega rušilca »Touareg« je skrbel zato, da se je kolikor toliko varovala nepristranost proti Italijanski in jugoslovanski stranki na Reki.

Takrat jo prispel na Reko tudi srbski podpolkovnik Maksimović. Po dolgih prerekanjih, da li bo na Reki ostala jugoslovanska posadka pod poveljstvom Maksimovića ali pa prevzamejo varstvo Italijanske čete pod egido admirala Rainerja, je prišlo do obveznega sklepa, da se umakne Maksimović s svojimi srbskimi četami v bakarsko okolico, italijanske čete se pa ustavijo pred Reko.

Ta sklep, ki so ga medsebojno storili vsi antantni komandanti na Reki, so pol ure po podpisu prelomili Italijani. Ko je odšel parnik s srbskimi četami, so proti vsem dogovorom udrli v mesto italijanski oklopni avtomobili in ga zasedli. Od takrat datirajo nasilnosti za nasilnostmi. Ne dolgo časa po tem prekršenem dogovoru so nastopile čete samosilnika D'Annunzia. In to čete, ki so se rekrutirale pozneje iz najnižjih elementov iz reškega mesta in okolice, vladajo v zvezi z italijansko mornarico še danes nad kvarnerskim zalivom.

Ni čudno, da je to samosilništvo prišlo do najpodlejših praktik. D’Annunzijevim častnikom se očitajo umazana dejanja. Ljudstvo samo na Reki ni zadovoljno s to divjo okupacijo in jo v nasprotju z mestnim narodnim svetom, ki šteje same člane na končnico -ić. Promet propada. Obskrba mesta z živili je vsled bližine jugoslovanske demarkacijske črte nemogoča. Aneksija k Italiji, za katero se poganja »Consiglio nazionale«, je spričo ljudskega odpora tako nemogoča, da se je celo nezmerni diktator Rapagnetta odločil – faut de mieux – za neodvisnost mesta Reke.

To je kratek istoriat proglasitve neodvisno reške republike. Kako bo šlo to dalje, si lahko v kratkih potezah načrtamo. (…)

Jugoslavija, 12. septembra 1920

Trumbić o jadranskem vprašanju.

LDU. Zagreb, 14. sept. »Narodno Djelo« poroča iz Beograda: Včerajšnji min. svet se je bavil z zunanjim položajem. Po poročilu ministra za zunanje posle dr. Trumbića se je ugotovilo, da bo jadransko vprašanje skoraj rešeno. Direktna pogajanja se bodo skoraj gotovo vršila v Gorici, Opatiji ali Ljubljani. Razgovori so bodo vršili med grofom Sforzo in dr. Trumbićem. V političnih krogih se trdi, da bo pri direktnih razgovorih vsled današnjega stanja v Italiji možno zastopati gotovo smernico, ker je notranja konsolidacija naše države znatno napredovala. Ni še oficijelno znano, kako stališče zavzame vlada v vprašanju Reke, toda gotovo je, da nikdar ne pristane na to, da bi dobila Italija Reko in zapadni del Istre. Istotako bo zahtevala integralno reinkorporacljo Dalmacije z otoki. Vprašanje Črne gore in Albanije se ne sme vmešavati v ostala vprašanja. Velika važnost se pripisuje sestanka Giollitija z Millerandom. Men se, da bo Millerand vplival na Giollitija, da se bodo pogajanja vodila na pomirljiv način v interesu evropskega miru in konsolidacije splošnih razmer.

Jugoslavija, 15. septembra 1920