Nepojasnjeno izginotje mehiški študentov – leto kasneje

Luknje v uradni verziji

A številni novinarji, mednarodni strokovnjaki in mednarodne institucije dokazujejo, da ima uradna verzija nešteto lukenj. Skupina neodvisnih argentinskih forenzikov je že lani opozorila na napake v postopku preiskave, februarja 2015 pa so javno izpostavili nepopolnosti uradne verzije. Med drugim so poudarili, da so med ostanki trupel na smetišču Colula le enega povezali z izginulimi, Alexandra Moro Venancia, drugih 42 do danes niso našli. Urad za človekove pravice je julija objavil poročilo, v katerem državno tožilstvo poziva k povezovanju z mednarodnimi institucijami ter k poglobitvi preiskave v državni in federalni policiji ter vojski. Skupina neodvisnih strokovnjakov Medameriške komisije za človekove pravice po več mesecih prošenj še vedno nima neposrednega dostopa do poveljnikov 27. bataljona, ki je v noči izginotja patruljiral po ulicah in katerega pripadniki so, po pričanju preživelih, študentom tisto noč javno grozili. Konec avgusta so državno tožilstvo obtožili, da je odgovorno tudi za izginotje dokazov, kot so oblačila študentov in videoposnetki, ki naj bi bili posneti v noči dogodka.

Starši izginulih so prepričani, da so njihovi otroci še živi. »Uradna verzija, ki jo zagovarja državno tožilstvo, je politični izhod,« je julija na tiskovni konferenci dejal eden izmed očetov. »Njen cilj je pozaba in nekaznovanost.« Drugi oče je dodal: »Od nas zahtevajo, da se vrnemo na svoje domove in premagamo svojo žalost, a mi jim odgovarjamo: ne gremo domov, dokler se ne vrnejo naši otroci.« Ob podpori številnih aktivistov, organizacij in mednarodnih institucij starši organizirajo tiskovne konference, proteste, okrogle mize; z donacijami so nekateri odpotovali tudi v Evropo z namenom ozaveščanja in pridobivanja podpore za razrešitev izginotja.

Starši so vidno utrujeni in njihovi pogledi so polni bolečine. Govorijo jasno in artikulirano, a ko obmolknejo, je pogled večinoma prazen in odmaknjen. V svojih nastopih pozivajo k razumevanju njihove bolečine in jeze: »Kot oče, kot Mehičan in kot moški sem jezen, zavre mi kri, če pomislim, kaj se je zgodilo z našimi otroki. To boli, in samo tisti, ki nimajo krvi, lahko pomislijo, da to ne boli.« Družine v desetih mesecih po uradni poti niso dobile nobene psihosocialne pomoči; skozi vsakodnevno bolečino se morajo prebijati sami. Poleg tega prejemajo številne smrtne grožnje, ki niso bile nikoli preiskane.

Clemente Rodriguez Moreno, oče Christiana Alfonsa Rodrigueza Telumbra, v pogovoru poudari, da je uradna verzija »velika laž«. »Ne gre za to, da nočemo sprejeti resnice. Neodvisni strokovnjaki odpirajo nove poti preiskave, ki kažejo na to, da so pri izginotju sodelovale vojska, lokalna in federalna policija. Zaupamo jim, ker so neodvisni in jih ne manipulira vlada.« Jezi nad napakami in lažmi v uradni preiskavi sledita žalost in praznina: »Moj sin bo kmalu praznoval dvajset let. Vedno smo praznovali skupaj, ko je bil še z nami, kupili smo mu torto. Ampak tokrat bo to za nas žalosten dan. Prosim Boga, naj nam vlada vrne naše otroke, da bodo lahko izpolnili svoje sanje. Kaj je bil njihov edini zločin? To, da so bili študentje, da so poznali knjige, da so protestirali in pozivali vlado, naj njihovi šoli zagotovi finančna sredstva.«

Strah pred kritičnim mišljenjem in uporom

Učiteljišče Raúl Isidro Burgos domuje v vasi Ayotzinapa v mehiški zvezni državi Guerrero. Gre za enega revnejših predelov Mehike, kjer tretjina prebivalcev živi v ekstremni revščini. Številni študentje prihajajo iz zelo revnih družin. Večina staršev je kmetovalcev, ki si šolanja otrok v drugih šolah ne morejo privoščiti. Izobraževanje za poklic učitelja je za mnoge edina možnost, da vsaj deloma prekinejo krog revščine.

Že od ustanovitve šole leta 1926 so njeni gojenci znani po svojem kritičnem razmišljanju, političnem udejstvovanju in aktivizmu. V njej so se šolali znani predstavniki gverilskih gibanj kot Lucio Cabañas, učitelj in vodja študentskega oboroženega gibanja v sedemdesetih letih. A čeprav oblasti še danes pogosto demonizirajo študente te šole kot gverilske otroke, se jih večina opira na knjigo, ne orožje. Novinar in pisatelj Juan Villoro v prispevku o šoli poudari: »Strah pred deželnimi šolami ni zaradi protestov in manifestacij, ki jih organizirajo, temveč ker revne skupnosti učijo branja in kritičnega razmišljanja.« Leta 2014 ni bilo prvič, da so bili študentje te šole napadeni; med protesti leta 2011 sta dva umrla pod streli policije.

Mladi aktivist za človekove pravice Adrian Ciriaco Salvador trdi, da želi mehiška vlada ukiniti deželne normalke, kot je ta v Ayotzinapi. »Ena od strategij je odtegovanje sredstev za njihovo delovanje, druga je diskvalifikacija študentov. A ti veliko študirajo, preberejo po dve, tri knjige na teden, zaradi česar razvijejo zelo kritično miselnost. In to ustvarja nevarnost za vlado, saj jih ravno to znanje žene k protestom.«

Adrian je eden izmed številnih protestnikov, ki sodelujejo pri organizaciji raznolikih aktivnosti v podporo staršem izginulih. Konec decembra 2014 so pred državnim tožilstvom izobesili napise in slike izginulih, ki visijo še danes. »Gre za simbol,« pravi Adrian. »Od oblasti ne zahtevamo popolnoma nič, saj vemo, da oblast v Mehiki ne deluje. Mednarodne avtoritete so edine, ki lahko karkoli razrešijo, saj v Mehiki vlada nekaznovanost.« Adrian se je boju za študente iz Ayotzinape pridružil iz solidarnosti. Že od leta 2013 išče svojega izginulega prijatelja in aktivista Teodulfa Torresa Soriana, potem ko je ta med protesti proti mehiškemu predsedniku Enriqueju Peñi Nietu posnel federalno policijo, kako je ubila njegovega kolega. Preden je lahko pričal pred državnim tožilstvom, je izginil brez sledu.

Izginotja kot politična strategija

Tovrstna izginotja, kot tudi primer študentov iz Ayotzinape, številne mednarodne institucije uvrščajo v kategorijo prisilnega izginotja. Drugi člen mednarodne konvencije o zaščiti vseh oseb pred prisilnim izginotjem opredeljuje prisilno izginotje kot »prijetje, pridržanje ali ugrabitev osebe po nalogu države ali politične organizacije ali z njenim pooblastilom, podporo ali soglasjem, ki potem takega odvzema prostosti ne prizna ali noče dati podatkov o usodi teh oseb ali o tem, kje so, z namenom odvzeti tem osebam pravno varstvo«.

Čeprav so prisilna izginotja v zadnjih letih dobila neizmerne razsežnosti, je mehiška država naredila bore malo, da bi zagotovila njihovo kaznovanje in posledično zmanjšanje. Med svojimi priporočili februarja 2015 je Odbor ZN za prisilna izginotja opozoril na odsotnost nacionalnega registra, kar onemogoča poznavanje razširjenosti tovrstnih zločinov ter preprečuje vzpostavitev učinkovitih politik. Mehika je podpisnica mednarodnih konvencij o prisilnih izginotjih, vendar mednarodne organizacije opozarjajo, da mednarodnih standardov ni ustrezno prevedla v domačo zakonodajo. Številni zakoni zelo ozko in nasprotujoče definirajo prisilno izginotje, kar onemogoča preventivo, preiskavo in preganjanje tovrstnih zločinov. Organizacija Human Rights Watch opozarja, da vojaška zakonodaja te kategorizacije ne vsebuje, kar povzroča luknjo v zakonodaji. Kljub zakonodajnim reformam v letu 2015 opozarjajo na pomanjkljivosti sprememb.

Zaradi odsotnosti ustrezne kategorizacije in nacionalnega registra število prisilnih izginotij ni znano. Statistika tava v temi. Nevladne organizacije in novinarji ocenjujejo, da je v letih 2006 do 2014 izginilo več kot 30.000 ljudi. Koliko od teh je prisilnih izginotij, ni znano. Italijanski novinar Federico Mastrogiovanni v svoji knjigi Ne živi ne mrtvi meni, da le eden izmed desetih dejansko prijavi izginotje, kar bi pomenilo, da je v osmih letih izginilo več kot 300.000 ljudi.

Prisilna izginotja so politična strategija, ki jo prebivalci Mehike poznajo že od šestdesetih let dalje. A razlika med preteklo in današnjo prakso je, pravi Mastrogiovanni, da je bil vzorec žrtev takrat veliko bolj jasen: iskalo se je gverilske upornike, njihove družine in prijatelje. Strahu pred morebitnim izginotjem niso čutili vsi prebivalci. Danes so ljudje prestrašeni, saj primeri izginotij delujejo naključno, kot bi šlo za posamezne primere brez kakršnegakoli vzorca. Vsak čuti, da je lahko žrtev, in rezultat je strah. Gre torej za državno strategijo ustrahovanja. A vzorci, čeprav se med seboj razlikujejo, obstajajo. Pogosto gre za mlade moške, iz nižjih slojev, po novinarjevih trditvah pa so izginotja še posebej prisotna na območjih, ki so bogata z naravnimi viri.

Prisilna izginotja skupaj z vsakodnevnimi umori, zunajsodnimi poboji in vsesplošnim nasiljem v državi pa ne sejejo le strahu. Z njimi je povezana družbena bolečina. Dogodki, namenjeni pogovorom o praksi prisilnih izginotij, so težki, polni joka in bolečine, tudi pri tistih, ki te neposredne izkušnje nimajo. V knjigi Ne živi ne mrtvi psiholog Rogelio Flores pravi: »Ko govorim o travmi, se mi vsiljuje primerjava, ki se mi zdi izredno povedna: pomislim na čebulo. Srce čebule je žrtev; druga plast je družina žrtve; tretja so prijatelji žrtve in njihove družine. Je kot val, ki raste in raste; in raste lahko v neskončnost.«

Družine žrtev so povezane v številna gibanja in organizacije. Ne le zato, da si lahko pomagajo z informacijami, temveč še posebej, da se podpirajo tudi čustveno. »Ko te objame nekdo, ki nosi enako bolečino kot ti, je bolečina manjša,« je na eni od javnih prireditev povedala mati, ki je v enem dnevu izgubila dva otroka; do danes ju niso našli.

Ne bomo tiho!

Ayotzinapa je postala simbol prisilnih izginotij, sistemske korupcije in nekaznovanosti v državi. Številka 43 – število izginulih – kot opomin visi v parkih, restavracijah, na majicah posameznikov. Humberto Cabral Cortez, aktivist in nekdanji odvetnik, ki je zaradi korupcije zapustil odvetniške vode, nenehno poudarja razsežnost primera Ayotzinapa: »Gre za zločin, ki so ga izvršile tri vladne ravni – občinska, državna in federalna. Kot je zapisala novinarka Anabel Hernández, je imela federalna policija informacije o aktivnostih študentov; po pričanju preživelih je sodelovala tudi vojska; in sodelovala je tudi lokalna policija.« Pri razmišljanju o izginulih študentih Humberto izpostavi povezavo med državnim aparatom in organiziranim kriminalom: »Nedavni beg El Chapo Guzmana (šef najmočnejšega mehiškega narkokartela) iz strogo varovanega zapora kaže na prepletenost oblasti z organiziranim kriminalom; to je norčevanje iz pravice v Mehiki, prav obstoj teh institucij je škodljiv za prebivalce in prebivalke Mehike.«

Clemente Rodriguez Moreno, oče izginulega študenta, poziva ljudi, naj odprejo oči, se zbudijo. Treba se je organizirati. »Mi se organiziramo. Imamo redne skupščine, izvolili bomo svojo avtonomijo, svojo vladavino. In enako bi morali storiti tudi na številnih drugih območjih, tako kot so storili v Chiapasu (gibanje zapatistov leta 1994): so avtonomni, nihče jim ne vlada, vladajo si sami. In tako bomo storili tudi mi.«

Tudi Humberto poudari pomembnost povezovanja in organiziranja: »Kaj še ostane prebivalcem Mehike? Organizacija, protesti, nenehni boji, ukoreninjeni v različnih poteh. Prestrukturirati moramo moči, spodbujati solidarno ekonomijo, lokalno ekonomijo, ki se bo razlikovala od transnacionalne ekonomije, ki nam jo vsiljuje sistem. Raziskati moramo raznolike oblike bojev, da nadomestimo to, kar smo imeli leta 1994, ko bi se lahko pridružili zapatistični revoluciji. Leta 1994 nismo branili tega, kar smo imeli. Zato je situacija v Mehiki takšna, kakršna je. Danes moramo obnoviti tisto, kar smo takrat izgubili.«