Veteran malih dvoran, malih klubov in neglamuroznih lig

Nogometaš, rokometaš, košarkar

Brez dvoma najboljši primorski košarkar vseh časov, ki pa sploh ni iz Postojne, Ilirske Bistrice ali Sežane, od koder so praviloma prihajali košarkarji jugozahodnega konca dežele. Torej Tiringer, Muha, Brezec, tudi Jeklin, ki pa je iz Tolmina. Ne, Jagodnik je iz Podgrada oziroma iz Brkinov, pogojno tudi iz Kopra, kamor se je kot najstnik preselil v internat, saj se je v Koper podal izučit za strojnega ključavničarja. »Tudi moj oče je visok. Ima okoli 192 centimetrov. A bil je nogometaš, kar sem bil najprej tudi jaz. Pred košarko sem poskusil tudi z rokometom, vendar oče ni bil v dobrih odnosih s sponzorjem kluba, zato sem nehal. Košarko sem začel igrati šele v drugem letniku srednje šole,« pripoveduje svojo zgodbo Jagodnik sam. »Trd človek. Ko si se zabil vanj, te je vse bolelo. Trde kosti ima,« se ga iz začetnih let spominja njegov košarkarski vrstnik iz Ljubljane.

Za Jagodnika je težko reči, da je samouk, vendar kompletne košarkarske vzgoje, kakršne so bili deležni njegovi vrstniki, ki so začeli igrati košarko pred njim, ni imel. Kot najstnik recimo ni doživel ekskurzije v ZDA, je pa za prvo ekipo Kopra, ki je okrepljena s slovanovci, kot sta bila Bojan Brodnik in Leopold Vide, v začetku devetdesetih predstavljala drugo ekipo za Olimpijo, zaigral z malodane 16 leti. Po vsega nekaj treningih torej! »V tisti ekipi sem bil zadolžen za umazane naloge, kar je pomenilo, da mi je trener rekel, da moram, če gre igralec, ki ga krijem, na tribuno, na tribuno tudi sam.« In iz Kopra niti ni želel. Delal je v skladišču in igral košarko, kar mu je bilo povsem dovolj. Pa je moral oditi. »Ko je prišla po štirih letih ponudba Polzele, ki je bila bistveno višja od tega, kar mi je ponujal Koper, mi je oče rekel, da morata on in mama za tak denar delati celo leto in da naj se ne hecam. In sem šel v Polzelo.« Tam je igral med letoma 1994 in 1999, potem pa je začel svojevrstno odisejado po evropskih klubih in državah; dve leti Turčije, malenkost Francije, pa leto Rusije, štiri leta Poljske, sezono 2006/07 je spet začel v Rusiji, jo nadaljeval v Italiji in končal na Poljskem, se naslednje leto preselil v Srbijo, spet naslednje leto na Češko, leto za tem v Slovenijo (spet Polzela), naslednje leto spet preživel v srbskem Vršcu, leta 2010 končno zaigral za Olimpijo, lani pa pri 41 spet igral za Polzelo. In zdi se, da še ni nehal.

Okoreli legionar. Veteran malih dvoran, majhnih klubov in neglamuroznih lig. Topli kraji mu niso bili usojeni. Prestopi v Fenerbahče, Malago oziroma Hapoel iz Jeruzalema so se nakazovali, a se niso zgodili. Najlepše spomine ima iz Poljske. Iz mesta Gdynia ob Baltskem morju oziroma Gdanskem zalivu: »Žal mi je bilo, ko sem šel od tam. Všeč mi je bilo, ker je bilo vse skupaj urejeno, ljudje so živeli z nami. V štirih letih smo bili državni prvaki, trikrat osvojili pokal, bili smo prva poljska ekipa, ki je prišla med prvih 16 v Evropi, in bil sem prvi igralec kluba. Na Poljskem je sivo, vendar se navadiš. In ljudje kljub temu živijo zunaj. Tudi če je minus petnajst, je na ulici ogromno ljudi. In pa, kot se reče, če si srečen na igrišču, ni važno, kje si. Čutil sem pripadnost temu klubu. Ko sem bil kratek čas v Italiji na jugu, je bilo vreme vsak dan lepo, vendar na igrišču nisem bil srečen.«

Proletarski košarkarski duh

Za Gorana Jagodnika bi lahko rekli, da je slovenska inačica Veljka Petranovića, zadrskega košarkarja in člana tiste zadrske ekipe, ki je leta 1986 na državnem prvenstvu spektakularno presenetljivo premagala Cibono z Draženom Petrovićem na čelu. Podobnega, nemara bi mu lahko rekli proletarskega košarkarskega duha premoreta oba. Duha izpranih in raztegnjenih dresov z obledelimi številkami ter antimetro dlakavosti, ki je pa tudi duh neizprosne borbenosti. Igor Đurović, novinarski kolega in dolgoletni sledilec košarke, pravi: »Goran Jagodnik? Kaj reči? Na kratko. Dokaz, da videzu ne gre zaupati, ker Jagoda ni videti kot košarkar, ampak prej kak kanadski drvar, ki vpije: 'Timbeeer!' Vendar pa: to je človek z mehko roko. In v vsakem primeru človek z velikim Č ter igralec z velikim srcem. Nikogar ni nikoli nategnil, na terenu pa je vedno dajal vse od sebe. Skratka, docela nesporen lik.« A za Zadar, kamor bi ga človek arhetipsko vtaknil, ni nikdar navijal. »Poleg Cibone in Jugoplastike sem navijal za Bosno. Zaradi Mirze Delibašića. On mi je bil všeč,« pojasnjuje.

Jagodnik je košarkar, za katerega širša javnost verjetno ne bi nikdar izvedela, če ga Aleš Pipan ne bi vpoklical v reprezentanco za evropsko prvenstvo leta 2007. Torej pri 33 letih. Kar je podobno, kot se je pripetilo dandanašnjemu slovenskemu kapetanu Juretu Balažicu, ki ga je prav tako šele pri 33 v reprezentanco prvič vpoklical Božidar Maljković. S tem da Balažic prej nikdar ni igral za reprezentanco, medtem ko Jagodnik je. Na prvenstvih 1997, 1999 in 2001, torej dokler je bil nekako še na dosegu domačijskih oči in dokler so reprezentanco vodili trenerji kot Urlep in Zrinski (prvi ga je itak vpoklical že v reprezentanco mlajših članov leta 1996, drugi je bil njegov trener v Polzeli), je bil Jagodnik mladi reprezentant. Potem se je zanj zgodil mrk. O čemer sam nima žal besede. »Lažje je povabiti na priprave kakega mlajšega igralca, ki ga je tudi lažje odsloviti, kot pa starega,« se spominja tistih let. Da v letih, ko so vsi njegovi vrstniki (Gorenc, Tušek itd.) igrali za Sagadinovo Olimpijo, on ni igral za ta klub, pojasni: »Pač ni bilo prostora za vse. Pa ne da nisem bil v stikih. Bil sem. Sagadin mi je rekel, da bom dobil minutažo, a sem se pozanimal še pri drugih ljudeh, ki so mi rekli, da to reče vsakomur, zato sem šel po svoje.«

Indeks, ki uničuje košarko

Ne, Jagodnik ni jamrač, ki bi naknadno bentil nad čimerkoli, zato pa o Olimpiji, za katero je kot že rečeno končno igral leta 2010, ponuja zanimivo sociološko opazko. »Ko sem igral v Vršcu in je prišla igrat Zvezda ali Partizan, je bilo vedno pol dvorane navijačev naših nasprotnikov. Vendar to niso bili navijači iz Beograda, temveč iz Vršca. Kar pomeni, da sta Zvezda in Partizan večja od običajnih klubov. Sta instituciji. Z Olimpijo ni tako. Čim v Sloveniji prideš igrat v drug kraj, kot je Ljubljana, si lahko prepričan, da bodo vsi proti tebi. In tudi kadar so moji stari koprski kolegi prihajali v Stožice, so prihajali bolj navijat zame kot pa za klub.«

Goran Jagodnik - Jagoda (le v Turčiji so ga klicali Jago) v zgodovini slovenske košarke predstavlja specifičen moment. Je simbol borbenosti, tovarištva, pomoči, ekipnosti in igralske nenarcisoidnosti. Da bi Jagodnik odpovedal sodelovanje zaradi rojstva otroka ali poroke, ni možno. »Nekaj dni po tistem, ko se je rodil, sem šel na priprave,« pove in pokaže na 6-letnega sinka, ki je uradoval na svojem računalniku. No, kljub izostanku z nekaj prvenstev je na večni lestvici strelcev na 18. mestu. O ekipnosti pa pravi: »Ko sem začel, se igralska statistika ni vodila, tako kot se danes. Pomočnik trenerja je beležil zadeve za interno uporabo, sicer pa se je bolj ali manj zapisovalo samo koše in prekrške na zapisnikarski mizi. Odkar se je pojavil tako imenovani igralski indeks, ki je javen in na katerega se klubi, ko kupujejo igralce, tudi v veliki meri ozirajo, nemalokateri igralec raje igra zase kot za ekipo. Kajti če trener zahteva od tebe, da narediš malo osebno napako, torej da prekineš kontranapad, se v statistiki zate piše minus, čeprav si naredil dobro potezo za ekipo. In to uničuje košarko.«