Umetnostni zgodovinar z ameriške Univerze v Teksasu Maximilian Schich je pred leti s skupino sodelavcev želel preučiti kulturno zgodovino Evrope z malce drugačne perspektive. Pri tem ga je gnalo prepričanje, da je ta produkt procesov, ki nastanejo s kompleksnimi interakcijami med velikim številom ljudi in težko določljivimi zgodovinskimi pogoji. S tem v mislih je z ekipo zbral podatke 150.000 ljudi, ki so bili svojčas dovolj pomembni, da so se informacije o kraju rojstva in smrti ohranile do danes. Mednje sodijo najrazličnejši posamezniki od zgodovinskih političnih voditeljev iz obdobja pred našim štetjem do nedavno pokojnih estradnikov.

Raziskovalci so pridobljena imena nato razporedili v svetovni zemljevid. Ko so vanj vnesli tudi časovne podatke, so dobili izredno zanimiv prikaz migracij v evropski zgodovini. Podatki so zanimivi predvsem zato, ker prikazujejo vzpone različnih kulturnih središč v Evropi in pozneje po svetu.

Pri tem ne gre zanemariti dveh dinamik gibanja, ki odražata zgodovinsko problematiko odnosa med središčem in periferijo. Video namreč razločno prikazuje že zelo zgodnjo intenzivnost bega možganov s periferije v kulturna središča. Prvi večji primer so bile migracije pomembnih osebnosti z vseh koncev Sredozemlja v Rim, pozneje pa so se po celini pojavila še številna druga konkurenčna središča. Ker je bilo pomembno kulturno migriranje v Franciji osredotočeno predvsem na Pariz, je ta leta 1789 tudi prehitel Rim in postal osrednje kulturno središče Evrope. V Nemčiji so bila ta središča precej manjša, saj so bila tudi zaradi necentraliziranosti in fragmentiranosti na manjše kraljevine in kneževine številnejša.

Poleg konkurence med pomembnimi kulturnimi središči Evrope video prikazuje tudi drug trend, ki je predvsem v zadnjega pol tisočletja potekal sočasno s centralizacijo evropske kulture. Prikazuje namreč izjemno ekspanzijo, predvsem na severni polobli. Po prvi razpršitvi so se tudi na območjih zunaj Evrope začela ustvarjati nova središča, ki jim je uspelo pritegniti pomembne osebnosti.