V Krškem bo jutri tekma za veliko nagrado v spidveju. Med najboljšimi na svetu bo na startu tudi Matej Žagar. Čeprav ga bo ovirala poškodba, bo stisnil zobe. Pred tekmo je govoril o tem in onem.
O nevarnosti, koncentraciji, adrenalinu, tveganju.
Z nevarnostjo živim, odkar dirkam. Nevarnost tudi opozarja, da si živ in da hočeš ostati živ. Koncentracija pa je nekaj, kar pozna vsak športnik, najti svoj notranji mir in na stezi delati le eno – dirkati. Na adrenalin tako in tako nimamo vpliva. O tveganju pa ne bi izgubljal besede, to pač vzameš v zakup. A pravi pogon za vsakega športnika je po mojem mnenju sla po zmagi.
O motociklu brez zavor.
Verjetno smo podobni skakalcem na smučeh na letalnicah. Imajo nas za malo nore, a z veliko treninga pride rutina in tega zdaj ne jemljem več kot nekaj nemogočega. Brez treningov ne moreš doseči nič, na dirki pa velja seveda le polni plin in potem se vse dogaja tako rekoč samo od sebe. Ni me strah, dejansko uživam, tudi v tem, da dirkam brez zavor, sicer tega ne bi delal. Opažam pa, da postajajo ljudje danes kar preveč boječi, tako rekoč vse jim predstavlja nekaj nevarnega.
O odrekanju in temnih plateh športa.
Moje življenje so potovanja, čakanje na dirko, priprave. Lahko rečem, da sem stoodstotno predan spidveju. Vsak šport ima svoje slabosti, pri nas so seveda to tudi poškodbe. Nekaj sreče moraš imeti. Jaz sem jo do zdaj imel, kljub trem hudim padcem v zadnjih treh tednih bom nastopil tudi v Krškem, na zadnji dirki mi je uspelo celo zmagati. A roko na srce, če ne bi bila ta dirka v Sloveniji, bi jo iz zdravstvenih razlogov verjetno izpustil.
O domači dirki.
Po eni strani je to svojevrsten čar in čast, po drugi pa ogromen pritisk, kajti ne želiš razočarati ne sebe ne vseh, ki te pridejo spodbujat. Zato bom dodatno stisnil zobe, sem v dobri formi, a vsi vemo, kaj pomenijo dirke. Nikoli ne veš, kaj se lahko zgodi.
O odraščanju na kmetiji.
Res je, odraščal sem na kmetiji, delal sem z živino, kmetijsko mehanizacijo. Kot otroka me je bilo tega malo sram, če sem imel v šoli vonj po hlevu, a zdaj vidim, da sem lahko staršem nadvse hvaležen, da sem imel tako otroštvo. To me je utrdilo, mi dalo delovnih navad, zelo zgodaj sem se naučil, kaj pomeni odgovornost.
O tekmecih.
So na stezi in treba jih je premagati. Na njih gledam le kot na nekoga, ki ga moram prehiteti. Ne iščem njihove bližine, ne iščem prijateljev. Za to tudi nimamo časa, kajti ko dirkamo, ne moremo biti prijatelji.
O svojem značaju.
Veljam za temperamentnega in neposrednega. Povem, kar si mislim, brez ovinkarjenja. Velikokrat sem imel zato tudi težave, a tak sem in kot takega naj me jemljejo drugi.
