Za gradbince sta bili obe ljubljanski bolnišnici neizčrpen vir prihodkov, ki mu obenem za slabo opravljeno delo ni bilo treba polagati računov. A odgovornosti za zavožene projekte, zamude in napake niso nikoli prevzeli niti predstavniki oblasti v vlogi investitorja. Gradnja ljubljanske urgence, ki se zdaj nadaljuje po letih krča, sprememb projekta in podukov državne revizijske komisije, je vzorčni primer investicijske sramote. Ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc je ob obisku ljubljanskega kliničnega centra in novega v. d. direktorja Andreja Baričiča obljubila, da bo poslej drugače. Novo urgenco bodo, tako kot napredek pri skrbi za varnost bolnikov, budno spremljali, je napovedala. Le nekaj minut zatem je ministrica vsakršne dvome odpravila s pripombo o »neverjetnih« novinarjih, ki so jo po naključju ujeli v televizijske mikrofone.

Ne le novinarji, tudi zaposleni v UKC Ljubljana so v zadnjih letih dobili nešteto lekcij, da se morajo v poplavi informacij in dezinformacij zanesti na lastne oči, še bolj pa na spomin. Kako malo štejejo obljube, se je ravno v teh dneh potrdilo pri vodovodu Onkološkega inštituta. V osrednji ustanovi za zdravljenje raka se morajo že spet ukvarjati s posledicami škodljivih odločitev v več vladnih in ministrskih mandatih zapored. Z novim vodovodom, ki je z okvirno ceno 6,9 milijona evrov skoraj trikrat presegel prvotne ocene o vrednosti del, so očitno dobili še težave starega. Ta je bil del preplačane in slabo opravljene gradnje Onkološkega inštituta v rokah SCT. Zagotovila v času kratkega mandata Alenke Trop Skaza in »zasilnega« ministrovanja Alenke Bratušek, da so skrbi o prenagljenih odločitvah in aneksih odveč, so se v teh dneh razblinila. Aneks, ki draži novi vodovod, je že na poti.

Predsednico sveta Onkološkega inštituta Darinko Miklavčič je zanimalo, ali lahko vendarle sklenejo, da težave rešujejo, sicer pa posebnega zanimanja za slab izid sanacije vodovoda ni bilo. Člane sveta bolnišnice je zaposlovala odstavitev generalnega direktorja bolnišnice Janeza Remškarja. Med drugim so se poglobili v urejanje aktov bolnišnice, skrb za varnost in kakovost, pa tudi skaljene odnose. Pri vsem tem je vodstvo bolnišnice zatajilo, so ugotovili in začeli iskati novega direktorja.

Tudi nadzorniki, ki so jih odmevne afere pripeljale v UKC Ljubljana, so zaznali razprtije, ki so zaposlenim in vodstvu ušle iz rok. Vse skupaj se zdi tako hudo, da bi šli poslanci bolnišnico postavljat na novo. A kot je na seji državnozborskega odbora za zdravstvo opomnil strokovnjak za varnost Andrej Robida, so dogajanja v ljubljanskem UKC kvečjemu vrh ledene gore, za razmere in njihovo urejanje pa je v prvi vrsti odgovorna politika.

Medtem ko so dosedanje vlade pri investicijah kar naprej čez noč sprejemale vprašljive odločitve, so težave z varnostjo zdravljenja odrivale na stran. Nadzora, s katerim bi zmanjšale možnosti za najhujše ekscese, niso uredile. Politiki lahko v nedogled razglabljajo o situaciji na nekaj ljubljanskih oddelkih, saj verodostojnih podatkov o kakovosti dela slovenskih bolnišnic ni. Na ministrstvu za zdravje napovedujejo, da se bodo s tem problemom resno spoprijeli, a slabo leto po začetku vladnega mandata je otipljivih rezultatov premalo. Kadar dogajanje v ljubljanskih bolnišnicah pritegne dovolj pozornosti, se vladi ni treba zagovarjati niti zaradi tega, ker javnosti še vedno niso predstavili predlogov zdravstvene reforme. V zavetju afer, ki se vrstijo druga za drugo, je lahko prevedriti mandate.