»Idiot,« je zarohnel slovenski hotelir in to svojo klinično diagnozo tudi pojasnil: »Uničil nam bo branžo! Jutri mi bodo v hotel prišli gostje in zahtevali poln penzion z uporabo bazena, savne in fitnesa za 15 evrov. Češ, če lahko zmešani Norvežan da zastonj, naj jih jaz gostim za piškavih 15 evrov. Razumete?« Okamneli obrazi so potrdili, da razumejo. »Strahota,« se je pridušal stanovski kolega, ki mu je uspelo zavoziti tri podjetja, a pri tem zaslužiti 27 milijonov. »A nekaj bo treba narediti, moramo v javnost z vsaj minimalnim predlogom, tako kot je Bob Geldof ponudil streho štirim begunskim družinam, sicer nas bodo pljuvali, da smo brezsrčni, čeprav tisočim vsak mesec damo 420 evrov plače.«

»Kdo, za vraga, je ta Geldof? Jeklarski mogotec, da se lahko tako razmetava z dragocenimi nepremičninami?« »Ma tam neki irski popevkar klobasa neumnosti, sigurno zadet od marihuane. S tistim Norvežanom, naj mu severni jeleni vso solato popasejo pred hišo, se sploh ne zavedata, kakšno poslanstvo imamo mi, ki smo se s trdim delom, finančnim inženiringom, tveganji, notranjimi odkupi s tujim denarjem in posojili brez kritja prikopali do skromnega bogastva. Kaj imamo mi z begunci? Mi smo tu, da odpuščamo delavce in dvigamo BDP, onadva, izdajalca poslovnega sveta, pa naj kar glumita mati Terezo,« je lamentiral lastnik treh zavoženih pohištvenih tovarn in 18-metrske jahte.

»Fantje, jok in stok ne pomagata, nekaj moramo ponuditi, drugače nas bodo ta levi od tistega smrkava Luke Mesca skuhali kot golaž. Jože, pa ne bi ti v svojo enajstsobno vilo vzel ene sirske družine, mi pa to objavimo v časopisu?« »A si pripuljen, pa da mi sirska mularija s flomastrom poriše Groharjevo sliko. Sploh pa mi srce ne da stlačiti te nesrečneže v črno gradnjo.« »Franci, kaj pa tista tvoja ogromna jahta?« »Ježeš, predsednik, a misliš, da si po vsej tisti golgoti s trhlimi barčicami na Sredozemlju najbolj želijo guncanje na moji jahti v marini?« »Nekaj moramo ponuditi javnosti! Vsaj ti, Vili, ki imaš najdebelejši račun na Cipru, vzemi sirski par brez otrok in jim daj kaj za pod zob!« »Bi, toda iskreno dvomim, da bi jim bila po volji naša kuhinja; račja pašteta, jastog v testeninah in chateaubriand. Težko bi to bilo za njihove želodce!« »Jaz bi jih dal v svoje luksuzno predelane svinjake, a kaj ko imam v njih gradbene delavce iz Bosne. Če jih vržem ven, bodo rekli, da sem kapitalistična surovina,« je bil tvoren Engelbert. »Nič,« je vzdihnil predsednik, »ne ostane nam drugega, kot da investiramo nekaj tisoč evrov v slovenske medije, da ne objavijo novičke o tistem norem Norvežanu, in napišemo odprto pismo vladi, naj ne prelaga begunske problematike na naša, z davki in krivično delavsko zakonodajo že preobložena pleča. Sicer pa je, lepo prosim, društvo že lani dalo Rdečemu križu in Unicefu po 11 evrov.«