Svet Onkološkega inštituta je včeraj razrešil generalnega direktorja Janeza Remškarja. Med drugim so bili člani nezadovoljni s posodabljanjem internih aktov v bolnišnici, skrbjo za varnost ter tudi konflikti med Remškarjem in zaposlenimi. Medtem ko so se v osrednji slovenski ustanovi za zdravljenje raka ubadali z notranjimi spori, pa se je pokazalo, da po letih boja z legionelo in slabim vodovodom tudi njihov novi vodovod ne deluje, kot bi moral.
Temperature niso dovolj visoke, da bi uspešno zavirale razmnoževanje te bakterije, voda pa še naprej zastaja v zankah, so včeraj potrdili v bolnišnici. In čeprav so na ministrstvu za zdravje ob pomislekih o prenagljenem prižiganju zelene luči za začetek sanacije lani napovedovali, da bi se lahko cena sanacije v višini 6,9 milijona evrov celo znižala, je bolnišnica v teh dneh v podpis prejela aneks, ki zaradi dodatnih del sanacijo draži za več kot kot 160.000 evrov.
Strahovi se uresničujejo
Strokovni direktor bolnišnice prof. dr. Janez Žgajnar je pojasnil, da še ni mogoče zatrdno napovedati, ali bodo težave s hidravliko pri novem vodovodu uspešno rešili. Žgajnar, ki se mu konec leta izteka mandat, je spomnil tudi, da teh težav ne more reševati sama bolnišnica. Člani sveta pa so vsaj na javnem delu seje (o Remškarjevi razrešitvi so razpravljali za zaprtimi vrati) informaciji o nadaljevanju starih težav z novim vodovodom, ki lahko za bolnišnico pomenijo še leta kalvarije, posvetili bolj malo pozornosti.
Za ta projekt so v vlogi investitorja odgovorni na ministrstvu za zdravje, kjer naj bi aneks že podpisali, na Onkološkem inštitutu pa o tem še razmišljajo. Odločitev o začetku sanacije kljub množici odprtih vprašanj je bila sicer sprejeta v manj kot enomesečnem ministrskem mandatu Alenke Trop Skaza. V vladi Alenke Bratušek so takrat preslišali opozorila, da lahko s tem bolnišnici in tudi proračunu nakopljejo veliko težav in stroškov. Alojz Unetič, ki je bil v kabinetu Trop-Skazove zadolžen za investicije, je zatrjeval, da sanacijska pogodba s Kovinarjem Kočevje morda ni bleščeča, a je veljavna. V sume korupcije se niso želeli spuščati.
Lani spomladi so na Onkološkem inštitutu izrazili bojazen, da se bo investicija, ki je že tako presegla prvotne ocene vrednosti del, z aneksi še dražila. Dvomi o sanaciji so takrat razburili Unetiča, ki je zavračal očitke, da pogodba omogoča spremembe z aneksi. Izpostavil je tudi možnost, da bi se lahko projekt na koncu celo pocenil, saj njegova cena ni fiksna (odvisna je od količine materiala). Včerajšnje informacije o težavah s sanacijo pa kažejo, da so se na Onkološkem inštitutu upravičeno bali slabega scenarija.
Investicijska sramota
Dvomi v sanacijski projekt so se sicer vrstili že konec leta 2013, ko se je izkazalo, da je bilo podjetje Medicoengineering kot podizvajalec predvideno tako v ponudbi Kovinarja Kočevje kot v edini konkurenčni ponudbi Tamesa. Na Onkološkem inštitutu so ob številnih dvomih pogodbo o sanaciji predali specializiranemu državnemu tožilstvu.
Stavbe Onkološkega inštituta je gradil danes propadli SCT, poleg zamikov in podražitev pa so gradnjo spremljali pomisleki glede kakovosti opravljenih del. Da je z novim vodovodom marsikaj narobe, so na Onkološkem inštitutu ministrstvo za zdravje opozarjali že ob vselitvi leta 2007, a je bil dogovor o sanaciji, ki sta ga podpisala takratni minister za zdravje Dorijan Marušič in prvi mož SCT Ivan Zidar, sklenjen šele leta 2010. Vmes je zapadel prvi lot bančne garancije v vrednosti 140.000 evrov. Preostala bančna garancija v višini 2,1 milijona evrov bo v vsakem primeru zadostovala le za manjši del stroškov sanacije.