Ko so bile države vzhodne Evrope v procesu prilagajanja svoje zakonodaje in družbenih sistemov Evropski uniji, je med njimi vladal konsenz, da je to pametna poteza. Države so imele za seboj dolg niz nesrečnih političnih potez, uničujočih zavezništev in katastrofalnih kolektivnih odločitev. Zdelo se je, da je z odločitvijo za Evropsko unijo lahko vse samo prav. Naveličane prisilne pripadnosti na vojaških zavezništvih temelječih sistemov so hotele oblikovati samostojne politične družbe, ki spoštujejo pravice posameznika. Hkrati so želele kot kolektivi pripasti mnogonacionalni kongregaciji, ki je temeljila na prostovoljnem članstvu in demokratični ureditvi razmerij med članicami. Zvenelo je sijajno.
»To pot se nismo zmotili,« je bilo slišati od Talina do Sofije. »Po vseh napačnih odločitvah v svoji zgodovini smo končno sprejeli eno odločitev, ki se ne more končati z malodušjem.«
Ob prvem soočenju z manj begunci, kot jih je čez meje Evropske unije šlo med jugoslovanskimi vojnami, je mejne države zagrabila panika. V teh krajih je panika prvi korak v klinično depresijo. Vendar z malodušjem ne bi smelo biti velikih težav, ker imamo na tem območju z njim velike izkušnje. Težava je z reakcijami na krize demokratičnega odločanja. V vzhodni Evropi se je nanje tradicionalno odgovarjalo z invazijami ruskih tankov ali revolucijami. Tanki, železna zavesa in revolucije so tudi prvo, kar je na vzhodu padlo na pamet tudi ob pogledu na nekaj tisoč prosilcev za status oseb pod mednarodno zaščito, ki so se pojavili na mejah. Presenetljivo sta Srbija in Makedonija reagirali inteligentneje kot zahodne mejne države EU. Tako kot je to neformalno naredila Italija, sta se razglasili za prehodni državi in dali prosilcem začasne dovolilnice za pot naprej. Na Madžarskem so se odločili, da bodo z evropskimi sredstvi ponovno zgradili berlinski zid, druge države sanjajo o sprejemu samo sirskih kristjanov. Vedo, da jih je dva milijona in pol?
Odgovor na krizo je na eni strani avtoritarnost, na drugi poziv k revoluciji, v kateri so begunci avantgarda korenitih sprememb Evropske unije. Demokratičnih rešitev se je vzhodna Evropa v desetih letih naveličala, težave z njimi pa imajo tudi na obalah Atlantika, kjer so Američani začeli osvobajanje Evrope fašizma. Od domobrancev v Ljubljani in madžarske garde v Budimpešti do nacionalne fronte v Franciji je fašizem dobil kakovostne zagovornike, ki so taborišča rehabilitirali kot eno od defenzivnih ideologij ogroženih narodov. Ampak na drugi strani političnega spektra ni zaznati kaj drugega od politične retorike in instrumentalizacije beguncev kot orodja svetovne revolucije.
Kot da Evrope reprezentativna demokracija sploh ne zabava več. Pa ima izjemno kratkočasno zgodovino. Že začetki so simpatični. Petsto let pred našim štetjem je v Atenah živel zakonodajalec z imenom Solon, ki je napisal ustavo. Grške mestne državice so imele za seboj niz tiranov na čelu avtokratskih oblasti, ki so jih potisnili v nepravičnost in ekonomsko bedo. V obdobjih investicijskih balonov so Atenčani najemali posojila, za katera so kot jamstvo dali svoje premoženje in tudi same sebe. Če dolgov niso mogli odplačevati so jih posojilodajalci lahko zaplenili kot tlačane. Če so bili dolgovi tako visoki, da jih tudi s tlačanskim delom ni bilo mogoče odplačati, je posojilodajalec lahko dolžnika prodal v suženjstvo.
Če bi bil Igor Bavčar Grk pred Solonovimi reformami, bi en dan bil predsednik uprave Istrabenza, naslednji dan pa bi ga na koprski tržnici prodali kot sužnja. Cena ne bi bila visoka, ker bi bili begunci iz Iraške vojne kot vojni plen tudi prodani kot sužnji.
Solonu se je to zdelo nepravično in je med prvimi demokratičnimi reformami zapisal, da noben državljan Aten ne bo prodan za sužnja zaradi dolgov. Periklej, ki je prišel za njim, je potem interveniral v velike razlike med političnim vplivom revnih in bogatih državljanov in je zaradi vključevanja revežev v sistem odločanja v zgodovini obveljal za populista. Vendar je iz tega nastala ideja demokracije, ki se je nekako pretolkla skozi rimski imperij, srednji vek, francosko revolucijo in dve svetovni vojni do propada Iraka kot samostojne države. Res je, da je bila antična Grčija sužnjelastniška država in da sužnji niso mogli participirati pri oblasti. Vendar je tudi Islandija bila do leta 1117 sužnjelastniška država, do leta 1794 Francija brez kolonij, do leta 1804 Haiti, do leta 1834 Britanski imperij, do leta 1863 pa Združene države Amerike. Leta 1963 je suženjstvo prepovedala Savdska Arabija.
Pa vendar se je skozi to torturo razvila tudi ideja demokratične Evrope, ki zaradi dolgov niti ljudi niti celih držav ne prodaja v suženjstvo. Prav v času, ko so evropske oblasti pod vodstvom Nemčije Grčiji odvzele pravico glasovanja o lastnih dolgovih in celo državo vzele kot jamstvo za poplačilo, so v Kalifatu obnovili suženjstvo za ženske, ki so jih zajeli kot vojni plen. Od tam zdaj ljudje bežijo v Nemčijo, ker se Nemci držijo demokratičnih standardov pri sprejemanju beguncev. Vsaj prosto pot jim velja pustiti. Takšna Evropa nam je bila še pred kratkim všeč.
