»Joj, jaz najraje kmetijo gledam! Saj mi doma ne pustijo vedno, a je tako fino, ko tam vsi nekaj delajo in se potem še kregajo. Kot na zaresni kmetiji, a niso pravi kmetje. Pa še denar dobijo na koncu, zato je kmet fino biti in se prav lepo imaš,« je bil Dejan prepričan o kmečkih radostih. »No, kaj pa gostilna, kjer šefa iščejo?! To bi bilo zame: skuhal bi take jedi, da bi vsi debelo gledali. Moja kuhinja ima tudi jasna pravila: jaz določam jedilnik, sedežni red, kdo bo prvi in kdo zadnji dal kaj v usta. Jaz bi vsakogar izločil, kdor bi mi krožnik krasil v obliki zvezde! Je zgrešeno, v moji gostilni se bo krožnike v obliki križa krasilo. Po dolgem korenje, počez kumarice…« je bil nazoren Janez, ki zadnje dni deluje, kot bi zrasel za ped ali celo dve. Še vedno ne more preboleti »hausaresta«, ko je lahko le z okna na dvorišče kukal: »Zdaj se ve, kdo me je špecal!« Karl se samo zmrduje ali pa potuljeno smeji: »Jaz pa najraje na televiziji gledam tisto, ki gre čez planke in je vedno v tujini. Doma je lahko tako zoprno, če me kregajo. Zato imam najraje tisto oddajo, kjer tista gospodična vse tako lepo prikaže in potuje sem in tja. Ko bom velik, si bom zrihtal tako službo!« je bil odločen Karl. Alenka je kar poskočila: »Ojoj, ste zabiti! Kdor ima talent, gleda talente. A ni prima: če znaš lepo peti, zmagaš. Na primer, jaz znam tisto lepo pesem, a vam jo zapojem? No, poslušajte…« Vem, da bi zapela »bandjerarosa trijumfera«, če ji ne bi v besedo segla Ljudmila, mirna in nekako skromna punca, ki pa zna vrteti fante s svojo navidezno ponižnostjo: »Jaz pa vedno gledam, ko je maša po televiziji! Bi bila lahko večkrat, ker je to tako lepo, ko igrajo in pojejo in gospod tako lepo govori. Če bi bila glavna na televiziji, bi bila maša kar vsak dan,« je svoj pogled na televizijski program pojasnila z značilno umirjenostjo. »Jaz bi pa bil rad tisti visoki stric z brki, ki si vedno gumbe na srajci popravi! Ko on govori, pri nas vsi utihnejo, gledajo v ekran in zmajujejo z glavami. Oči še reče, da 'zdaj ga pa bo' in se potem tisti, ki se stric z njim pogovarja, zvija in zavija z očmi. To je nekaj zame, odločno je treba govoriti in naravnost – tako kot brkati stric na ekranu,« je svoje želje pojasnil Miroslav, ki sicer v druščini rad kaj reče. Ampak se potem dregajo otroci pod rebra, češ »kaj je že hotel povedati«!? Zoran je zamomljal, da pri njih en drug program gledajo, kjer se kolo pleše… a ga tokrat ni nihče poslušal. Lukec pa je nekaj v prazno čebljal, a ga ni nihče poslušal – on je bolj za gledat. Baje obstaja izraz, da ga ima kamera rada…

Še bi poslušal otročad, če ne bi zaslišal znanega odločnega glasu: »Bognedaj, da bi ckrnu televizor! Da ne bi zopet fuzbala…« Ne bi.