V preteklosti je bila vzgoja otrok nekaj, o čemer starši niso veliko debatirali, razpravljali in razmišljali. Najpogosteje so s svojimi vzgojnimi prijemi bolj ali manj zvesto sledili vzgojnim prijemom svojih staršev. V zadnjem času pa se tako strokovna javnost kot tudi vse več staršev vse bolj zaveda, da ima tudi vzgoja v najbolj ranem otroštvu pomemben vpliv na potek posameznikovega življenja tako v obdobju otroštva kot v času adolescence in kasnejšem obdobju odraslosti.
Za permisivno vzgojo je značilna podrejena vloga staršev do otrok. Zato je že navzven vidno, da je otrok tisti, ki postavlja pogoje, zahteve in želje, medtem ko starši bolj ali manj te zahteve zgolj izpolnjujejo. Otrokom, ki so deležni permisivne vzgoje, je vse dovoljeno, mej ne poznajo, če naredijo kaj narobe, se s posledicami njihovih napak soočijo starši, saj so otroci premajhni, preslabotni, prenežni...
Osnovne značilnosti permisivne vzgoje
Pri takšnem načinu vzgoje starši prevzamejo odgovornost tudi za otrokove napake, otrok pa se ne nauči povezave med svojo odločitvijo in posledicami te odločitve. Na tak način je otroku odvzeta možnost, da bi postajal vedno bolj samostojen in odgovoren, zato kmalu naleti na omejitve in težave, ki jim ni dorasel, zunaj družine. Slabost takšnega načina vzgoje je tudi v tem, da se otrok ne počuti varnega, saj živi v stalni negotovosti; enkrat gre spat ob sedmih z umitimi zobki in oblečen v pižamo, drugič ob polnoči omahne v posteljo kar oblečen in neumit.
Pri tej obliki vzgoje so reakcije staršev odvisne od njihovega počutja, ne pa od tega, kar dela otrok. Zato so odzivi staršev, ko ta naredi nekaj narobe, večinoma zelo mili; starši ga razumejo in mu dajo vedeti, da je vse v redu. Spet drugič, ko so starši razburjeni, pa so njihove reakcije v enaki situaciji zelo burne, otrok pa je deležen stroge kazni. Zaradi takšnih reakcij otroci občutijo, da niso sprejeti in ljubljeni, saj so reakcije staršev odvisne od drugih stvari in ne od njih samih.
Strah pred razvajanjem
Včasih je veljalo prepričanje, da bodo starši otroka razvadili, če se bodo z njim preveč ukvarjali in mu namenili preveč pozornosti. Vendar to ne drži. Otroka ne bodo razvadili, če mu bodo večkrat povedali in s svojim vedenjem dali čutiti, da ga imajo radi. Prav tako otrok ne bo postal razvajen, če se bodo z njim veliko pogovarjali, igrali, smejali, niti če ga bodo veliko objemali. Še celo če mu dajo preveč daril, če mu jih dajejo zato, ker tako hočejo, ga ne morejo razvaditi. Babice, dedki, tete, strici, sosedi, včasih celo partnerji pa včasih takšno vedenje ocenijo kot razvajanje, saj je znano, da veliki fantje ne jočejo, da se veliki fanti ne bojijo teme, da se pridne punčke ne jezijo. To lahko v starših zaseje kali dvoma. Postanejo lahko negotovi in začnejo dvomiti o svojih občutkih. Še posebej, če partnerski odnos ni dovolj varen, da bi se partnerja lahko pogovarjala o stiskah, ki izhajajo iz materinstva in očetovstva. Spraševati se začnejo, ali res prav ravnajo. In prav tu se po navadi začnejo pojavljati težave. Starše postane strah, da bodo otroka res razvadili, zato se odločijo, da bodo odslej ravnali drugače. Da bodo strožji, da bodo do otroka zahtevnejši in da bodo postavili ostrejše meje. Toda če to delajo zaradi tega, ker tako pravijo drugi, in ne zato, ker tako čutijo sami in sami vedo, da je tako prav, se lahko zelo hitro zgodi, da pri zastavljenih mejah ne bodo vztrajni in bodo, ko bo otrok še naprej vztrajal pri svojem, znova popustili. Meje bodo namreč postavljali zaradi občutka, da jih pač morajo, in ne zato, ker bi verjeli in čutili, da so te meje dejansko potrebne za zdrav otrokov razvoj. Zato se bo zlahka zgodilo, da bodo ob otrokovem sitnarjenju in joku v trenutku, ko bodo videli, koliko mu neka stvar pomeni, popustili in mu dovolili, da se bo še naprej igral, pogledal še eno risanko…
Otrok pa bo tako kaj hitro ugotovil, da lahko starše s togotnim izbruhom ali neutolažljivim jokom izsiljuje oziroma tako izsili, da mu dovolijo pogledati risanko, čeprav mu prej tega niso dovolili, in da bo dobil kar koli, če bo le zadosti dolgo sitnaril. V takšnem odnosu otrok-starši se po navadi začne razvijati permisivna vzgoja, ki ima praviloma negativne posledice za otroka.
Težave otrok med odraščanjem
Največje težave bodo imeli otroci, ki so vzgajani permisivno v obdobju odraščanja, saj se bodo nenadoma znašli v svetu, ki ga ne poznajo; kjer se bodo srečali z omejitvami, ki jih ne bodo vajeni in se z njimi ne bodo znali soočiti. Ob osnovnih mejah, kot sta spoštovanje drugega in spoštovanje lastnine drugega, bodo pogosto reagirali na dva načina. Lahko bodo imeli občutek, da se jim dogaja krivica, da so ljudje, ki postavljajo meje, slabi in posmeha vredni, ter bodo zaradi tega jezni na ves svet. Lahko pa bodo dobili občutek, da je nekaj narobe z njimi samimi, ocenili bodo, da so nesposobni, nevredni, krivi, in se zaradi tega prestrašeni umaknili v kot. Med odraščanjem bodo v sebi vedno bolj čutili nekakšno praznino, ki jo bodo skušali napolniti z zunanjo strukturo in občutkom varnosti zunaj družine. Zlasti skrb zbujajoče ob tem pa je, da lahko otroci, ki izhajajo iz takšnih družin, pogosto zapadejo v tvegano spolno vedenje, odvisnosti od alkohola in drugih snovi, v motnje hranjenja in delikventno vedenje. S temi neustreznimi oblikami vedenja mladostniki dobesedno kličejo starše, naj jim postavijo omejitve ter jih naučijo odgovornosti, ker sami še niso sposobni oditi v svet in zaživeti samostojno.
Zato je zelo pomembno, da se starši uskladijo, dobro premislijo in se skupaj odločijo, kako in kakšne omejitve bodo postavili otroku, da mu bodo zagotovili varnost in bo njihovo sobivanje prijetno in usklajeno. Predvsem pa morajo poskrbeti, da bodo te omejitve dovolj pomembne, da bodo pri njih hoteli in zmogli vztrajati. Otrok pa bo ob jasnih in trdnih omejitvah začutil občutek varnosti, zaupanja in pripadnosti, ki so temelj za njegov zdrav telesni in čustveni razvoj.
Dr. Jernej Kovač je zakonski in družinski terapevt.