Kdor vsaj občasno zajadra na frekvence nacionalnih radiev ali pa bežno spremlja televizijske programe, je lahko ujel skladbo Go Disco, Go. Težko jo je zgrešiti, saj s svojim svežim indie rock pristopom nekako izstopa iz povprečnega programa. Kdor malce bolj spremlja slovensko glasbeno sceno, pa ve, da so Koala Voice perspektivni slovenski glasbeniki, ki se strmo vzpenjajo na domači in tuji sceni. Njihov prvenec ima naslov Kangaroo’s a neighbour.
Zasavski Koala Voice so navdih za ime našli v zbirki zgodb Najmanjši živalski vrt na svetu Thomasa Gunziga. Po zmagi na razpisu Špil liga 2014 so se uvrstili na lanski Klubski maraton Radia Študent, v teh dneh pa jih čaka kar pestra turneja po tujini.
Med dogovarjanjem za skupni termin me je skupina povabila kar na generalko performansa Kam pa kam režiserja Vlada G. Repnika, katerega premiera bo konec septembra v Kinu Šiški. Predstava, ki je film, performans in koncert v enem, je poetični poskus izrisovanja stanja brezlastništva, člani skupine Koala Voice pa so v njem glavni akterji na odru, ki kot govoreči kipi predstavijo svoje začetke v skupini, nato pa odigrajo še nekaj svojih skladb.
»Vlado je prišel do nas po enem od koncertov in vprašal, ali bi sodelovali pri enem od njegovih projektov. Takrat sicer še ni vedel kaj to bo, bo pa povezano z glasbo,« pojasnjuje pevka in kitaristka skupine Manca. Njej v skupini na kitari pomaga Domen, na basu Tilen in na bobnih Miha.
Ste kot kot skupina pogosto vpleteni v tovrstne projekte?
Manca: To je bila čisto nova stvar za nas. Predstava, film in performans v enem. Ko se pojavi kaj novega, zanimivega, z veseljem poizkusimo.
Ob spremljanju vašega nastopa dobi opazovalec občutek, da z relativno preprostimi rifi in ritmi dosežete posebno vzdušje in navdušenje med publiko.Domen: Ja, imamo zelo minimalističen pristop do glasbe in nastopov. Tudi kitare so pri nas bolj ali manj na »clean«. Držimo se načela manj je več.
Tilen: Skupine tudi pogosto v svoje nastope vključujejo vizualizacije, mi se tega še ne poslužujemo. Nismo si niti vzeli časa za to oziroma se nam trenutno zdi, da tega ne potrebujemo.
Danes ste zaigrali tudi pesem v francoščini… Ta že nekoliko nakazuje bolj distorzirane kitare. Je to nova usmeritev?Tilen: To je nastalo v zadnjih tednih. Posneli smo štiri nove skladbe, ki še niso bile slišane.
Domen: Razlog za distorzijo je med drugim tudi popravljen ojačevalec. (Smeh.)
Vaše skladbe so večinoma v angleščini. Je ta spevnejša ali gre za vizijo lažjega prodora na tuj trg?Manca: Jezik besedil je zgolj naključje. Imamo recimo novo skladbo v slovenščini pa tudi v francoščini.
Tilen: Tu gre predvsem za prepuščanje trenutnim občutkom, ne pa nekim načrtom. Angleščina nam je recimo blizu, ker smo že od nekdaj poslušali angleško glasbo.
Vaša vizualna podoba je dodelana. Na nastopih je pevka v kostumu koale, spletna stran je opremljena z zanimivimi koncepti, dodelan je tudi prodajni material. Kolikšno pomembnost imajo za vas te »postranske« stvari?Miha: Ozadje spletne strani nam je izdelal Aljaž Košir - Fejzo, Maruša Jagodič pa ilustracije.
Domen: Z vsakim od umetnikov smo se usedli in razdelali, kaj potrebujemo. Če se v bistvu vprašaš – zakaj bi nekdo danes v Sloveniji izdal album? Ravno zato, da imaš glasbeno in vizualno zaključen izdelek, ki je v prvi vrsti tebi všeč, nato pa še ljudem, ki so tvoji podporniki.
Kdo so vaša publika?Tilen: Dobri ljudje Slovenije. (Smeh.) To je kar zanimivo. Težko je določiti eno vrsto publike. Na koncertih imamo od najstnikov do starejših. Veseli smo vsakega, ki nas z veseljem posluša.
Kakšno je stanje na alternativni sceni v Sloveniji?Domen: Klubska scena je zelo mešana. V Cerknem in Ilirski Bistrici prav živijo zanjo. Tam vidiš ljudi v publiki, kjer vsi nosijo majice glasbenih skupin. V Ljubljani se nam zdi, da vseeno bolj prevladuje elektronska glasba. Klub Zoo se je v zadnjem času dobro angažiral, pa jazz večeri, Trnfest ipd. Pozimi sicer dogajanje malce zamre, vendar lahko vseeno skoraj vsak dan najdeš večerno dogajanje.
Tilen: Mogoče je z elektronsko glasbo nekoliko lažje nastopati, zgolj z vidika logistike. Tam je navadno eden za vse. Pri skupinah pa se mora usklajevati več ljudi… od ustvarjanja do vaj itd.
Vsi ste sicer iz Zasavja, vendar večino časa preživite v Ljubljani. Delate tu, študirate, poskušate študirati?Miha: Eni delamo, drugi poskušamo ponovno študirati, eden se vozi iz Kisovca, pevka bo pa letos začela študirati v Ljubljani.
Kakšen odnos imate do glasbene kariere v Sloveniji?Tilen: V začetku je bil band zgolj izgovor, da se lahko zabavamo. Toliko smo koncertirali, kot bi se verjetno tudi sicer zabavali na okoliških zabavah. Zdaj je stanje vseeno malce drugačno.
Domen: Septembra imamo malo turnejo po Evropi, nato sledi ta performans… Da bi živeli izključno od glasbe, pa si vseeno še ne predstavljamo.
Miha: Saj vmes se vprašamo, kaj pa če. Vendar se trenutno res ne obremenjujemo s tem. Poskušamo delati v tem trenutku, da bo najboljše za nas. Ne želimo si, da bi band postal služba. Ko nam to ne bo več zabavno, bomo nehali.
Domen: Trenutno denimo ne vemo, ali potrebujemo založbo, ker s tem nimamo izkušenj. Za zdaj nam nič ne manjka, verjetno pa ne more škoditi. Čeprav so jim glasbeniki nekako nenaklonjeni, mi v njih ne vidimo bremena. Trenutno se vse odvija tako, da stvari same prihajajo do nas. Mogoče pride tudi založba. Če ne, tudi v redu. Tako imamo več ustvarjalne svobode recimo.
Nekateri glasbeniki so proti ženskam instrumentalistkam v rock glasbi. Vaša Manca poje in igra kitaro, kar je v Sloveniji redkost.Manca: Nikoli se nisem videla zgolj kot pevko. Vedno mi je bila kitara nekako bolj pri srcu, s časom pa je postala enakovredna petju. Sicer pa sem v band prišla čisto po naključju. Isto je bilo s kitaro. Začela sem brenkati na pozabljeno kitaro prijateljice Zale, ki je bila sicer velika podpornica mojega ustvarjanja. Na slovenski alternatvni sceni so še Hellcats, ki so ženka glam rock zasedba, in še Hollahop, ki so precej aktivne.
Čeprav ustvarjate vtis, da se ne obremenjujete s pretirano veliko stvarmi glede prihodnosti, imate menedžerja. To nakazuje na določeno mero podjetnosti.Miha: Menedžerko Mašo smo spoznali v okviru Špil lige, kjer smo nastopali. Z njo smo se začeli pogovarjati o svoji viziji. V tistem času so se začeli odvijati še drugi novi projekti in spoznali smo, da se je preprosto nakopičilo preveč stvari. Glasbeni posel zajema ogromno področij in ona je tista oseba, na katero se lahko opremo.
Tilen: Če imaš preveč obveznosti poleg glasbe, ti lahko kaj hitro začnejo presedati in morala pade. Ko smo šli nedavno v Rusijo, nam je Maša uredila vse logistične zadeve, tako da smo se mi lahko osredotočili zgolj na nastop.
Miha: To potovanje je bilo res fino. Že to, da smo lahko videli Moskvo. Poleg akustičnega koncerta v Ziferblatu smo nastopili tudi na festivalu. Takrat je deževalo in pod odrom je bilo blata do kolen. Vendar se je popoldne nabralo vsaj 100 ljudi, ki so nas poslušali.
Tujina vas torej ima rada.Tilen: Nekaj se je začelo dogajati. Bomo videli, kako se bodo stvari odvile.
Bi skočili na ta vlak, če se ponudi priložnost?Miha: Enkrat smo prišli do točke, ko smo se pogovarjali, koliko smo pripravljeni žrtvovati za band. Odločili smo se, da nam je ta pomembnejši od drugih stvari.
Tilen: Če nam kdo ponudi, da gremo za leto dni na Japonsko, bi šli.
Kako gledate na radio v dobi interneta?Domen: Menda nas veliko predvajajo na Valu 202, na radiu Terminal, na Radiu Študent in Radiu Si. Nam se zdi radio dober medij.
Tilen: Na enem od koncertov je do nas stopila gospodična in zatrdila, da se je nastopa udeležila zato, ker nas je prej slišala na radiu. Očitno ga ljudje še poslušajo. Je neke vrste romantičen medij.
Domen: Je pa tudi res, da bi na marsikateri radijski postaji morali posodobiti glasbene sheme. Preveč vrtijo eno in isto vrsto skladb.
Komad Go Disco, Go ste posodili za Simobilov oglas.Tilen: Precej ljudi nas je slišalo prvič prav tam. Nato so bili sploh presenečeni, da smo slovenski band.
Miha: Vsekakor se pozna tudi na bančnem računu… ne toliko, da bi si s tem pokrili življenjske stroške, je pa zelo pomagalo pri izdaji albuma. Oglas je bil gotovo pozitivna stvar za nas.
Navdih za ustvarjanje novih skladb ne presahne?Domen: Ta navdih nam kar dobro služi. Kreativna energija se sprošča skoraj na vsakih vajah. Te vedno začnemo z improvizacijo, ki jo vedno snemamo.
Tilen: Vedno najdemo kakšnih 10 sekund dobrega materiala, tudi če je drugo popolnoma zanič. Iz tistega potem nadaljujemo in postopoma skupaj sestavimo celoto. Nikoli pa nam ne uspe, da bi se ukvarjali namensko z eno pesmijo. Vedno se tega lotimo, pristanemo pa na čisto novih skladbah v nastajanju.
Kdo izmed vas je na vajah najnatančnejši in teži k popolnosti?Domen: V bistvu si vsi enako želimo, da bi bila glasba takšna, kot nam je všeč.
Tilen: Zadnjič smo govorili z nekom, ki je zatrdil, da se mu zdi pristop, kjer celoten band skupaj dela glasbo, neumen. Po njegovem mnenju jo mora nekdo v osnovi narediti, jo drugim predstaviti, ti pa šele na koncu dodajo svoje elemente in sestavijo končno celoto. Na tak način se naredi skladbo hitreje in učinkoviteje.
Nam se ta pristop ne zdi pravi. Če skupino sestavljajo štirje člani, kjer ima vsak svoje glasbene preference, morajo biti te ideje enakovredno upoštevane pri ustvarjanju. Mogoče je zaradi tega faktorja naša glasba poslušljiva publiki, saj je najboljša zmes vseh nas.
Miha: Če ne bi delovali tako, bi se skladbe čutile kot vsiljene in prej bi prišlo do medsebojnih razhajanj.
Kdo vam je na slovenski sceni vzor?Manca: Na slovenski gotovo Moveknowledgement. Na tuji mogoče The Strokes, Pixies, Future Islands, War on Drugs… Pri teh se mnenja sicer precej razhajajo.
