Ime česa je torej patria? Je ime dveh zaporednih orožarskih afer, ki imata v samem središču ime istega glavnega igralca, Janeza Janšo.

V prvi, leta 1992, je šlo za prodajo orožja Hrvatom in Bosancem, v času, ko je bil Janez Janša obrambni minister, Igor Bavčar pa notranji minister. Dokazano je orožje odpotovalo čez mejo in dokazano denarja ni bilo – vsaj ne na državnih računih, kjer bi moral biti. Kam je torej ta denar izginil, se ni zdelo vredno ali bolje pametno preiskovati nobeni vladi – osamosvojitelji so že postali nedotakljivi, prenevarni za vsako preresno oblast. Ko je petnajst let kasneje civilna družba zbrala kopico dokazov in jih objavila, so se vpleteni le nasmihali. Zastarano. Lanski sneg.

Druga orožarska zgodba je izbruhnila leta 2006, ko je šlo za nakup finskih oklepnikov patria. In tudi tokrat je ime neštetih dokazov, indicev in sklepanj, ki niso dočakali svojega končnega sodnega epiloga. Spet je zastarala. Kdor skuša zdaj javnosti dopovedati, da gre za naključje, da so procesi pač dolgi, zahtevni in zapleteni, da potrebujejo čas in neizpodbitne dokaze, da se ne bi zgodilo tisto najhujše, da bi bil nedolžen človek za rešetkami, seje meglo. Zaradi predolgih procesov nismo država z največjo pravno varnostjo, ampak država z največjim deležem kršitev človekovih pravic. Pravosodje, ki ne deluje v razumnem roku, povzroča krivice, je torej slabo ali nedelujoče pravosodje. Če mu ažurnost preprečuje neznanje, naj naredi v svojih vrstah red. Če ga onemogoča politika, naj to jasno pove. Če tega ne pove, ga logično sumimo, da jo ščiti.

Argument zapletenosti preiskav in dokaznih postopkov bi pogojno še vzdržal, ko se je proces končno začel, a zamujen čas so leta poprej, ko se niso zganili ne preiskovalni ne sodni organi. Ne pozabimo: leto dni po podpisu pogodb za nakup patrij, leta 2007, dobi slovenska policija opozorilo Interpola v zvezi z Riedlovo in Wolfovo vpletenostjo v nakup. To je ključna točka, velika priložnost, da se stvari razčistijo, da Janša dokaže čistost posla. Ali pa prvi neizpodbitni dokaz vpletenosti politike. Točka, ki bi morala sprožiti vse alarmne zvonce na policiji, na ministrstvu, v tedanji Janševi vladi. Zdi se, da jih je. Interpolov faks se založi.

Šele pet let kasneje, pet let, v katerih se je dalo marsikaj počistiti, so se končno prebudile Sneguljčice na policiji in v sodstvu, se je torej začel sodni proces. In ta je, kljub nadvse skrbnemu delu vseh – spet zastaral. To nam sporoča pravosodje. Pravo sporočilo države državljanom pa je: ta država enostavno ni zmožna do konca speljati procesov zoper osumljene veljake. Nismo ne Finska, ki je zaradi pomanjkanja dokazov obtoženim povrnila nedolžnost, ne Avstrija, ki jim je s podobnimi dokazi (kot so tudi naši) dokazala krivdo. Nas pravosodni sistem raje namaka v vicah zastaranja in nerazčiščenih zadev, ki državo usmrajujejo od njenega nastanka. Janez Janša ni kriv. Ni niti nedolžen.