V zlate košarkarske čase na območju nekdanje Jugoslavije se spomin vrne tudi med tekmami hrvaške reprezentance. Na najboljših sedežih tik ob igrišču sedijo nepozabni asi, kot so Stojko Vranković, Dino Rađa, Žan Tabak, Franjo Arapović... Poleg pokojnega Dražena Petrovića je do zdaj v zagrebški Areni manjkal zgolj še Toni Kukoč. Vse to so imena, ki so osvajala evroligaške naslove, ligo NBA, olimpijska odličja... Nič manj atraktivnih igralcev ni imela Srbija. Saša Đorđević, Predrag Danilović, Vlade Divac in Dejan Bodiroga namreč prav tako spadajo med najboljše evropske košarkarje vseh časov, ki so s kolajnami razveseljevali navijače v domovini.
Drugačna zgodba je bila v Sloveniji. Talentov, ki so se razvili v vrhunske (klubske) igralce, ni nikoli manjkalo, toda do statusa legende jim je zmanjkal ravno reprezentančni podvig. Premalo izkoriščeno je bilo predvsem obdobje med evropskim prvenstvom leta 2005 v Srbiji in med evropskim prvenstvom leta 2013 v Sloveniji. V določenem trenutku bi slovenska reprezentanca lahko imela na zunanjih položajih igralce, kot so Jaka Lakovič, Beno Udrih, Goran Dragić, Sani Bečirović in Saša Vujačić. Brez dvoma zasedba, ki bi tvorila najboljšo zunanjo linijo zadnjih dvajsetih let, če se izvzame ameriško reprezentanco. Nič slabše ne bi bilo bližje košu, kjer bi tekmece vrteli Boštjan Nachbar, Erazem Lorbek, Matjaž Smodiš, Primož Brezec in Rašo Nesterović. Skoraj škandalozno se sliši, da bi vsi ti košarkarji lahko igrali skupaj v isti ekipi, a nikoli niso.
Škoda, kajti tudi slovenski spomin bi lahko bil tako vesel kot hrvaški ali srbski.