Dialogi so sprva trideset let veljali za literarno revijo, nato pa so dobili širšo kulturno usmeritev. Kako vidite kot urednica to razmerje danes? Pesnik Borut Gombač je, denimo, zapisal, da se zdi, da je danes literatura v Dialogih zgolj še »nujno zlo«.

Ko sem začela urejati Dialoge, so bile v vrhu naših kulturnih revij Nova revija, Literatura in Sodobnost, in bilo mi je jasno, da jim Dialogi, če želijo biti ambiciozni, ne morejo konkurirati tako, da bi bili še ena literarna revija. Nekdanji socialistični založniški model v Sloveniji je bil tak, da je imela vsaka pokrajina svojo založbo in po možnosti tudi revijo, ki sta skrbeli za objave lokalnih literatov. A zgodba se je povečini končala zmeraj enako: tisti, ki so želeli dokazati, da so boljši, so skušali objavljati v ljubljanskih revijah, lokalne pa so se marginalizirale in amaterizirale. Takšen konec bi čakal tudi Dialoge, če bi se takrat odločila za zgolj literarno revijo. Mariborska literarna scena ni dovolj močna, da bi na visoko kvalitetnem in profesionalnem nivoju zapolnila celo revijo. Če smo želeli Dialoge uvrstiti med vodilne slovenske revije, se je bilo treba odpreti v vseslovenski prostor, hkrati pa se je bilo treba soočiti s položajem intelektualcev v mestu.

Kakšen je bil ta položaj?

Večkratna menjava prebivalstva in identitete v zgodovini Maribora je zapustila opazne posledice, predvsem pa je v socialistični Jugoslaviji Maribor dobil enovito identiteto delavskega mesta zaradi močne industrializacije in prevlade delavstva v strukturi mestnega prebivalstva, pri čemer je bila ta identiteta tudi ideološko načrtno skonstruirana. Kultura se je morala temu prilagajati in intelektualci, kolikor jih je bilo, so bili potisnjeni na rob. Tudi sama starejša zgodovina Dialogov priča o tem. Mariborski peterici (Drago Jančar, Andrej Brvar, Tone Partljič, France Forstnerič, Marjan Kramberger) ni nikoli uspelo iztrgati Dialogov iz rok starejše, ideološko ortodoksne generacije lokalnih literatov. V Mariboru je bilo nujno okrepiti humanistično misel, javne debate, obravnavati splošne kulturne probleme, zato sem se odločila, da Dialoge oblikujem kot splošno kulturno revijo, v skladu s tradicijo kulturnih revij pa smo v Dialogih ohranili tudi literaturo, ki je bila zmeraj na visoki, kvalitetni ravni in se ni zapirala v lokalne meje.

Pri Dialogih s tematskimi številkami načrtno pokrivate teme, v katerih je mogoče opaziti prepoznavno mariborsko identiteto (mariborska alternativna kultura v osemdesetih, EPK Maribor 2012…), hkrati pa se otepate pridevnika »mariborska« revija. Kako torej vidite razmerje med lokalnim in »državnim«?

Pridevek »mariborski« dobivajo Dialogi avtomatično. To nas moti, ker kaže na ljubljanocentričnost slovenske kulture. Za Sodobnost pač nihče ne reče, da je ljubljanska revija. Sicer pa skušajo Dialogi delovati v treh koncentričnih krogih; notranji je lokalni, sledi slovenski in na koncu še mednarodni.

Boris Vezjak piše v uvodniku 50. jubilejne številke, da diskurz o drugorazrednosti in deprivilegiranosti Maribora spodbujajo tudi mariborski politiki in pasivnost mariborske duhovne elite.

Res je sicer, da je ljubljanska kulturna scena precej zazrta sama vase in da delovati zunaj Ljubljane avtomatično prinaša nekaj deprivilegiranosti zaradi manjše prepoznavnosti, tudi medijske, vendar je mariborsko pritoževanje nad odrinjenostjo pogosto zgolj prikrivanje lastne nesposobnosti in neaktivnosti. Zlasti politika rada izrablja takšne stereotipe, ker se ji to pri volilcih očitno obnese.

Večkrat ste rekli, da Maribor nujno potrebuje samorefleksijo, k sodelovanju ste si zato vedno prizadevali pritegniti večje število mariborske kritične javnosti, a zdi se, da se mariborski intelektualci Dialogom vedno znova izneverijo.

Mariborska univerza je v vseh teh letih sproducirala zgolj peščico javnih intelektualcev. Zagotovo je to posledica preteklosti, žal pa tudi tega, da na univerzi prevladujejo kabinetni strokovnjaki, ki ne čutijo potrebe, da bi delovali kot javni intelektualci. Mariborsko intelektualno kulturo tako danes oblikujejo bolj ali manj samo Dialogi in pa društvo Zofijini ljubimci.

Dialoge je včasih polovično financirala država, pol je dala občina. Predvsem financiranje slednje se je zmanjšalo, zdaj menda prispeva le še četrtino sredstev, ki jih potrebujejo Dialogi. Kaj ta finančna situacija pomeni za prihodnost?

Občinski delež se zadnja leta kar naprej zmanjšuje, glede na vsakoletne proračunske krize mariborske občine pa grozi, da ga sploh ne bo več. Če bi se to res zgodilo, Dialogi v obstoječem sistemu ne bi več izpolnjevali pogojev na državni ravni in bi prenehali izhajati.

Pri pripravi mariborskega lokalnega programa za kulturo 2015–2020 ste mariborski kulturniki menda končno stopili skupaj?

Mariborska kultura, predvsem neodvisna, je v izjemno negotovem in tudi absurdnem položaju. Najprej zato, ker bi Maribor, odkar je bil evropska prestolnica kulture, moral po evropskih merilih vsako leto povečevati finančni vložek v kulturo, dogaja pa se ravno nasprotno. Drugič zato, ker nihče od uglednih kulturnikov, ki so se angažirali v mariborskih vstajah, ni odšel v lokalno politiko. Nasprotno, politične stranke se polnijo s povprečnim kadrom in ti ljudje, ki kulture sploh ne poznajo, potem odločajo o njej. Tretjič zato, ker je kultura trenutno najživahnejši segment mestnega življenja sploh. Poleg vrhunskih in uveljavljenih ustvarjalcev, ki jih že imamo, se je v zadnjih letih s študija v Ljubljani ali tujini vrnilo veliko mladih in ti zdaj iščejo prostor zase. Veliko novih projektov nastaja, oživlja se staro mestno jedro, a na entuziastični pogon dolgoročno ne bo več šlo. Vsa ta kulturniška scena – od javnih zavodov do nevladnikov – se zdaj bori za svoje preživetje kot civilna družba; in čeprav smo med seboj v konkurenčnem odnosu, saj se borimo za isti, premajhen kos pogače, smo prisiljeni stopiti skupaj.

17. septembra pripravljate mednarodno konferenco, ki bo zaznamovala 50-letnico Dialogov. Kaj se bo dogajalo?

Naloga kulturne revije je, da spodbuja kritično mišljenje in da išče odgovore na aktualna vprašanja. Od tod tudi odločitev, da ob 50. obletnici priredimo konferenco, na kateri bomo razpravljali o enem najbolj perečih problemov sodobne Evrope in Evropske unije, ki zadeva tudi Slovenijo: o razmerjih med evropskimi centri in periferijami oziroma povečevanju razlik med centralnimi in perifernimi evropskimi državami ter povečevanju razlik znotraj njih samih.

Uspelo nam je pritegniti vrhunske tuje in domače strokovnjake, ki bodo govorili tako o družbenih kot o kulturnih temah. Na konferenco prihaja angleški kulturni analitik Jim McGuigan, ki proučuje neoliberalno kulturo in kulturno politiko, pa kritik svetovnih finančnih institucij in eden najodmevnejših ekonomskih aktivistov trenutno v Evropi, Belgijec Éric Toussaint, slovenski sociolog Rastko Močnik, turška sociologinja Özge Yaka, nizozemsko-britanski sociolog kulture Alex Drace-Francis, slovenski literarni zgodovinar in teoretik Marko Juvan in slovensko-katalonska prevajalka Simona Škrabec.