Prenovo si je zamislil nekdanji župan Mohor Bogataj, izvajalo pa jo je podjetje, ki je pred leti prenavljalo njegovo zasebno hišo. Račun za opravljena dela je znašal okoli 700.000 evrov, še 600.000 so jih davkoplačevalci Kranja namenili pred leti za odkup objekta, določenega za rušenje.
Nekdanja lastnica se počuti ogoljufana. »Jasno so mi povedali, da ne smem ničesar vlagati, ker je objekt namenjen rušenju, ter me tako 'prisilili' v prodajo družinske gostilne in stanovanja. Zdaj pa to postaja izobraževalni center, objekt pa je popolnoma obnovljen za ogromno vsoto. Trdim, da nimajo ustreznega uporabnega dovoljenja za dejavnost. Meni so prepovedali vstop med gradnjo, ki je daleč od nedolžne obnove, gre namreč za povsem drugačen objekt,« trdi prejšnja lastnica stavbe Mirjana Grašič Šircelj.
Prenova nekdanje gostilne je bila končana pred volitvami 2014, sofinanciral pa jo je tudi častni občan in dobrotnik iz Švice Vincenc Draksler. Po vseh prostorskih aktih je objekt sicer še vedno določen za rušenje, vendar ga je oblast župana Boštjana Trilarja oddala v najem Ljudski univerzi Kranj, ki je javni zavod v lasti občine.
Dovoljenj niso potrebovali
In če Mirjana Grašič Šircelj trdi, da je bila zavedena in ogoljufana, ker zdaj njena nekdanja gostilna in njeno nekdanje stanovanje dobivata novo vsebino, so na kranjski občini prepričani, da je vse v najlepšem redu. Medgeneracijski center sprejema različne skupine (otroke, odrasle, starejše), sodi pa po novem pod okrilje Ljudske univerze. Glede na zahtevnost posegov objekt ni potreboval gradbenega dovoljenja, s tem pa občina posledično ni potrebovala niti novega uporabnega dovoljenja.
Gradbena inšpekcija je objekt obiskala dvakrat in ugotovila, da posegi v konstrukcijo objekta niso bili izvedeni, kar pomeni, da so »mogoče določene spremembe namembnosti objekta brez pridobitve gradbenega dovoljenja«. In občina jim je posredovala podatke, da gre za spremembo namembnosti iz gostinskega objekta v medgeneracijski center.
Toda Mirjana Grašič Šircelj opozarja na dejstvo, ki ga dokazuje s prodajno pogodbo. Objekt je bil v spodnjem delu res gostinski (več kot 300 kvadratnih metrov), a zgoraj je bil stanovanjski del (več kot 200 kvadratnih metrov). Tudi tu pa imajo inšpektorji odgovor: namembnost objekta se ugotavlja glede na pretežno rabo in zato je šlo za gostinski objekt in ni bilo osnov za ukrepe inšpekcij.
Nekdanja lastnica je sicer ogorčena predvsem zaradi tega, ker ji je bilo jasno povedano, da bo objekt porušen in naj ga zato proda, zdaj pa se ta objekt še naprej uporablja in se je v spremembo njegove namembnosti vložilo toliko denarja. Hkrati je prepričana, da se za občane in občino uporablja različna merila: »Občan mora danes za vsak poseg pridobiti številna soglasja in dovoljenja, v tem primeru pa ni bilo potrebno niti eno dovoljenje. Temu se čudim in tega ne morem sprejeti, ker sem izgubila dom in posel, od katerega sem živela!«