Na Štajerskem, bolje na severovzhodu države, se začenja najzanimivejše vinsko obdobje. Trgatve in s trgatvami povezane prireditve so konec tedna med štajerske griče privabile tudi množico malce drugačnih vina željnih turistov, med katere se je pomešala tudi naša ekipa.
Ritoznoj ali pri Frešerju v kleti in cerkvi
Začeli smo v Ritoznoju, visoko nad Slovensko Bistrico, kjer se Matjaž Frešer na svojem posestvu že nekaj časa trudi, da bi vinskemu turizmu dodal novo noto. Tokrat mu je uspelo, še več možnosti pa bi imel v lepšem vremenu. A vinski kolektiv, ki so ga v soboto močno okrepili, se ni dal. Frešer, verjetno najbolj znan vinar v tem delu Štajerske (vsako leto pridela približno 35.000 litrov sladke kapljice), je na zabavo povabil še kolega Mateja Vračka iz Jurija ter Grega Mikuža (M – enostavno dobra vina) iz Slivnice nad Hočami. Za osemnajst evrov je bilo mogoče pokusiti vsa njihova vina, od penečih do suhih, bolj ali manj sladkih in seveda penin, s katerimi se je vse skupaj pravzaprav začelo. Čeprav je prireditev v vasi, ki naj bi nosila svoje ritoznojno ime zaradi strmih pobočij, občasno motil dež, so se polnim kozarcem pridružile še mnoge druge dobrote, za katere so skrbele poleg domače kmetije še turistična kmetija Štern, gostilnica Polenta in kmetija Pri Kovačniku. Vsaj v prvem delu je bila to domača hrana, hruškovi sokovi z jabolčnim imenom fresjabka, vloženi kompoti, salame, klobase, paštete, siri, pesti, kruh, zdravilni čaji, marmelade… Pozneje, ko so dvorišče, klet in cerkev zamenjali za širše prizorišče na hribu, so se vrteli do enajstih, no, pili pa so ga še kar nekaj časa po tem. Frešer, Vračko in Mikuš so privrženci teze, da je vino zabava in ne dolgočasno filozofiranje, ki ga je v zadnjem času vse več, je pa po drugi stran res tudi to, da se Štajerci po kakovosti svojih izdelkov bližajo Primorcem, kar seveda pri zabavah pomaga. Podobno kot je pomagal nastop ženskega zborčka Virtus v kleti, ki naj bi predstavil gospodarjev sauvignon, ali pa nastop seksteta klarinetov Pan Ars, ki je v cerkvi sv. Marjete, čez cesto od kleti, med predstavljanjem renskega rizlinga 2014 odpihal nekaj popularne klasike. Recimo glasbo iz Fellinijevega filma Osem in pol enega in edinega Nina Rote.
Jarenina ali kako se Igor Jagodic sreča z Vajgnom
V Dveri Paxovi centrali v Jarenini, streljaj od Maribora proti severovzhodu, so si začetek septembrskih vinskih opravil zamislili povsem drugače kot v Ritoznoju. V velikem šotoru pri upravni zgradbi kleti, kjer na strehi sušijo pridelek za njihovo mednarodno uveljavljeno slamnato vino, je predaval oziroma vodil degustacije skozi hišna vina. Vse skupaj je trajalo do večera, do takrat, ko se je publika skupaj z zagrebškimi Soul Fingers toliko okrepčala, da se je lahko v istem prostoru tudi zavrtela. Še prej so ljudstvo, ki se je za prireditev pripeljalo z vseh koncev Slovenije in se razmeroma pražnje obleklo, posadili v prostorne dvorane ekskluzivno prenovljenega Jareninskega dvora, kjer so se točila najbolj izborna vina na podlago kuharja Igorja Jagodica. Da, tistega, ki je veljal za del blejske triperesne deteljice, zdaj pa je kuhar v restavraciji Strelec. Pri Dveri Paxu so svoje najpomembnejše mesece začinili s telečjim jezikom, dimljeno postrvjo, jabolki in gelom jabolk ter želejem rdečega benedicta in hrenovo majonezo. Da o gelu rdeče pese, radiču z dimljenim dresingom in zeliščih niti ne govorimo. Pri ribah se je Jagodic odločil za brancinov file z ravioli s staranim sirom. Pristavil je pire peteršiljeve korenine, rezino slanine, drobtine, peteršilj… Pri mesu je šlo za počasi, a ne preveč kuhane svinjske ličnice s pirejem zelene, rdečo polento z jurčki in mlado čebulo z drobtinami čebule. Pila so se predvsem vina v dvojnih steklenicah (magnum). V glavni vlogi je bil savingnon vajgen 2011, redki so pokusili tudi različico iz kleti 2007, drugače pa so hvalili tudi skoraj rožnat sivi pinot R, ki je dolga obdobja preživel v malih hrastovih sodih. V vitrinah natančno prenovljenega dvora s sprehajališčem in ribnikom je bilo opaziti tudi Podpečanove in Kodilove dobrote, a po malici je ljudstvo odšlo na ples ali pred ekrane, kjer se je pletla usoda naših športnih asov. Čeprav je bilo možnosti za nadaljevanje zgodbe tudi brez mojstrov žoge več kot dovolj.
Lendava ali kontroverznistolp in promocija goric
Če recimo pot po Štajerski nadaljujete naprej proti Madžarski, prej ali slej pridete do Lendavskih goric. Gre za eno najmanj znanih vinskih območij pri nas, čeprav se množica vinogradnikov v teh krajih že dolgo ukvarja s pridelavo vina. Griči nad Lendavo so na območju od Dolge vasi do Pinc v dolžini kakih devet kilometrov in obsegajo menda (za naše razmere) konkretnih 500 hektarov. Na tem območju naj bi bilo kakšnih 4000 vinogradnikov, ki vam v številnih kleteh ali vinotočih najpogosteje ponudijo chardonnay ali laški rizling. Nezahtevna vina v okolju, ki, kot rečeno, pri nas ni zelo poznano. Pravzaprav ni bilo. Zdaj je že nekaj časa drugače. Na vrh goric so namreč postavili stolp, ki je bil vsaj v času pripravljanja našega članka več kot dobro obiskan. 53,5 metra visok stolp že v imenu ne skriva svojega vinske poslanstva. Vinarium. Nanj se lahko povzpnete z dvigalom ali po 240 stopnicah. Oko človeka seveda zapelje veliko dalj kot do Lendavskih goric. Snovalci so si namreč zamislili, da je z vrha mogoče videti štiri države: Slovenijo, Hrvaško, Avstrijo in Madžarsko. Še več, v vinoteki, ki je v pritličju objekta, je mogoče kupiti vina iz Lendave, preostala prekmurska vina, nekaj hrvaških, nekaj madžarskih, avstrijskih pa še nismo videli. Kljub nekaterim protestom – tudi lokalni arhitekti so menili, da stolp ni skladen z okoljem – je verjeti, da tako posebna ideja promocije turizma in vinarstva v tem koncu Slovenije ni nujno slaba. Sicer pa, ali niso hoteli tudi Eifflovega stolpa v Parizu najprej podreti?
