V profesionalnem kolektivnem športu sta se razvila dva modela upravljanja. V prvem si nadzor nad ekipo razdelita športni direktor in trener, v drugem pa obe funkciji združuje trener. Slednji velja predvsem na Otoku, kjer tovrstno vlogo poimenujejo – menedžer. Skoraj povsod drugje je odgovornost deljena. Takšen sistem s športnim direktorjem in trenerjem imajo tudi številni slovenski športni klubi.
Morda najbolj znan menedžer je bil vrsto let Sir Alex Ferguson. Na čelu nogometnega kluba Manchester United je bil od leta 1986 do 2013. V tem obdobju je skrbel za okrepitve, se z njimi pogajal o plači, imel nadzor nad mladinskim pogonom in vodil prvo moštvo. Enako vlogo ima od leta 1996 Arsene Wenger pri Arsenalu ali pa Jose Mourinho pri Chelseaju. Ker gre za velike klube, je jasno, da so zraven tudi pomočniki na različnih področjih, a zadnjo besedo ima vedno menedžer. S tovrstno odgovornostjo je povezan tudi časovni okvir delovanja. Potrebna je dolgoletna vizija, zato imajo trenerji (menedžerji) v angleškem nogometu bistveno daljši rok trajanja kot drugje.
Jerala bedi nad prihodi in odhodi
V slovenskih klubih, ki sodelujejo na najvišji ravni, ima pomembnejšo vlogo športni direktor. Denimo športni direktor nogometnega kluba Maribor Zlatko Zahović je mnogokrat celo na klopi za rezervne igralce, kjer sedi zraven trenerja, kar je redek pojav. Močan vpliv na trenerja ima ves čas tudi športni direktor odbojkarjev ACH Volleyja Aleš Jerala. »Kot športni direktor moram ves čas spremljati situacijo. Če trener nima dolgoletne pogodbe, potem zagotovo ni motiviran, da bi stalno spremljal igralce v drugih klubih in razmišljal, ali naj pridejo k nam, saj ga zanima predvsem ekipa za tekoče leto,« pravi Aleš Jerala, ki ima v rokah skoraj vse odhode in prihode igralcev. »V osnovi s trenerjem pregledava vse predloge, potem svoje mnenje poda še kdo. Od vseh, ki jih spremljamo, potem želimo narediti ožji izbor. O igralcih, ki so v ožjem izboru, potem zbiramo še dodatne informacije in jih skušamo povabiti na preizkušnjo.«
Končno odločitev v večini primerov sprejme športni direktor. »Kadar so imeli zadnjo besedo trenerji, se večkrat niso dobro odločili ali pa niso želeli sprejeti tveganja. Redki so trenerji, ki rečejo, da želijo točno določenega igralca, in zanj tudi prevzamejo odgovornost. Skoraj vsi raje vidijo, da odgovornost nosi športni direktor,« je jasen prvi operativec ACH Volleyja. »Če si dolgo v poslu, potem stalno opazuješ nove igralce. Predvsem so zanimiva kadetska in mladinska prvenstva, kjer spremljamo države, iz katerih si lahko privoščimo igralce. Dobro vemo, da mladi Poljaki, Rusi, Italijani, Nemci in Francozi ne bodo prišli k nam, saj jih vzamejo močni domači klubi. Mi lahko dobimo igralce iz kakšnih manj odbojkarsko razvitih držav, predvsem zunaj Evrope, ki vidijo v nas odskočno desko za še boljše klube.«
V Celju odloča strokovni svet
Kadar moštvo zaide v težave, so prvi na udaru trenerji. Ni jih malo, ki se pritožujejo, da imajo premalo svobode, zaupanja in da se športni direktorji preveč vmešavajo v njihove delo. Ampak tovrstne besede pridejo na plan le ob ugasnjenih mikrofonih, pri čemer ni izjem med posameznimi športi. Trenerji dobro vedo, da lahko javna kritika športnega direktorja negativno vpliva na njihov položaj v klubu. Kaj se dogaja v takšnih situacijah, je opisal Jerala: »Ključno je, da se vzpostavi zaupanje med športnim direktorjem in trenerjem. Več ko je zaupanja, manj je nadziranja in vmešavanja v delo trenerja. In obrnjeno – če se zaupanje poruši zaradi slabših rezultatov in nepravilnega treniranja, je potrebne več komunikacije, da se reši problem. Če ni rešitve, pa je treba ukrepati.«
V rokometnem klubu Celje Pivovarna Laško so imeli pred leti nekaj časa ločeni funkciji direktorja kluba (Vlado Privšek) in športnega direktorja (Slavko Ivezič). Zdaj funkcija slednjega v klubu ne obstaja več, na direktorski stolček pa je avgusta lani sedel 40-letni Gregor Planteu, ki je na tem položaju nasledil Romana Pungartnika. Vlogo športnega direktorja so v Celju nadomestili tako, da so ustanovili strokovni svet, na čelu katerega je Stanko Anderluh, sicer tudi pomočnik trenerja članske ekipe Branka Tamšeta. »Strokovni svet sestavljajo vsi trenerji v klubu, od članskega do tistih v mlajših selekcijah. Vsi gledajo, iščejo, skavtirajo potencialne igralce, na strokovnem svetu pa potem – na osnovi njihovih podatkov in posnetkov – zadevo analiziramo in predebatiramo. Poleg igralske kakovosti mora kandidat ustrezati tudi osebnostno, značajsko in po načinu igranja, ki ga gojimo v našem klubu. Če kakšen igralec dobi 'soglasje' strokovnega sveta, ga povabimo na preizkušnjo, da opravi kakšen trening z ekipo, spozna soigralce in klub... A preden kar koli podpišemo, v zadnji fazi z njim kot direktor opravim pogovor, da ga spoznam osebnostno in da se dogovorimo o pogojih sodelovanja. Če poenostavim: stroka skavtira, jaz pa dokončam osebnostni in poslovni del,« pojasnjuje direktor Gregor Planteu.
Menedžerji koristni in moteči
Planteu se ne strinja s tem, da bi bila ločitev na poslovni (direktor) in športni del (športni direktor) najboljša rešitev za celjski klub. »Tako, kot imamo zadeve na področju skavtinga zdaj urejene, dobro delujejo, zato ni potrebe po spremembah. Tudi če bi imeli na razpolago več finančnih sredstev, verjetno ne bi imeli športnega direktorja. V tej smeri sploh ne razmišljamo. Mi pravzaprav potrebujemo – in zato smo ga tudi imenovali – osebo, ki je 'team manager' (vodja ekipe), ki povezuje delo članske ekipe in pisarne. V našem klubu to vlogo opravlja Nejc Ajdnik,« opisuje direktor Planteu, ki kot strokovnjak za finančno svetovanje bedi predvsem nad finančno sanacijo celjskega kluba.
Nekoč so morali klubi predvsem sami iskati morebitne okrepitve, zdaj za to bolj ali manj dobro skrbijo menedžerji (agenti) in menedžerske agencije, zato športni direktor skorajda ni več potreben. »Menedžerji in agencije so lahko zelo koristni, lahko pa so tudi precej moteči. Včasih se zgodi, da klub dobi v enem dnevu več ponudb za igralce. Pravzaprav menedžerji že sami namesto kluba naredijo določen izbor kandidatov, njihovo selekcijo. Seveda imajo pri tem tudi svoje interese in ti mogoče ponujajo tudi kakšnega igralca, ki ni primeren za klub, a v tem poslu ni to nič nenavadnega. Menedžerji in agencije klubu po eni strani olajšajo delo, ker opravljajo skavting in imajo velik nabor kandidatov, s tem pa opravijo tudi velik del nalog, ki bi bile sicer v pristojnosti športnega direktorja,« pojasnjuje Planteu. V celjskem klubu pri mlajših selekcijah (do mladinske kategorije) okoli 80 odstotkov igralcev odkrije domača stroka, 20 pa jih pripeljejo (prodajo) menedžerji. Toda v članski ekipi se razmerje kar precej spremeni, kajti okoli 60 odstotkov igralcev klub kupi prek menedžerjev.
Hokejisti ujetniki enega človeka
V ljubljanskem hokeju je vse niti v Olimpiji več kot dvajset let obvladoval Matjaž Sekelj, ki se je nazadnje podpisal pod rekordni dolg v višini več kot tri milijone evrov. V tem obdobju je skrbel tako za poslovni kot športni del kluba in ga skorajda pahnil v stečaj. Olimpija je z leti postala ujetnik spornega Sekljevega delovanja, klub pa je hitro zapravljal ugled v javnosti. Bančnik Marko Popovič je nedavno prekinil tivolsko prakso in v klubu postavil nova pravila poslovanja. Matjaž Sekelj je letos spomladi postal zgodovina Olimpije, klub pa je naposled ločil funkcijo poslovnega in športnega direktorja. Poslovni del je prevzela znana gospodarstvenica Melita Kolbezen, kar je pri sponzorjih vzbudilo večje zaupanje v transparentnost kluba. Športni direktor je postal nemški trener Fabian Dahlem, ki je s prevzemom funkcije dobil tudi večjo odgovornost. Glede na hierarhijo v klubu ima Popovič pri odločanju o vsaki zadevi zadnjo besedo.
