Ampak so tudi hujše stvari. Denimo uresničene obljube. Te so lahko celo hujša nočna mora od neuresničenih in razlog za večletne obiske psihiatra. Najnovejši primer: madžarski premier obljubi Madžarom, da država zaradi beguncev ne bo islamski kalifat. Ker mu vala beguncev z bodečo žico ob meji kljub obljubi ni uspelo ustaviti, je Orban, ki je mož beseda in evropski voditelj novega kova, zahteval, parlament pa takoj sprejel, fantastični odrešilni zakon. Odslej bodo vsak nezakonit prestop meje kaznovali s tremi leti zapora!
Tega bisera politične modrosti so se najbolj razveselili Avstrijci in Nemci, pa še katera druga zahodna država. V praksi namreč to pomeni, da bodo na Madžarskem 300.000 sirskih beguncev, ki seveda na svojem begu ne vstopajo na sveta madžarska tla z urejenimi papirji in vizumi (le kje bi jih dobili in kdo bi jim jih dal), na posebnih sodiščih v barakah tik za mejo takoj obsodili na triletne zaporne kazni. Ker država ne slovi po številnih nadstandardnih zaporih, bi kršitelje lahko nagnali zgolj v na hitro zgrajena koncentracijska taborišča, tam jih bodo morali tri leta oblačiti in hraniti, Avstriji in Nemčiji pa se ne bi bilo več treba ukvarjati z begunskim valom, ampak bi se lahko zgražali nad takšnim nehumanim in nedemokratičnim početjem. Bravo, Viktor!
Neuresničene obljube so po drugi strani lahko celo blagodat za vso državo in ljudstvo. Vsakega poštenega državljana Slovenije danes spreleti srh, ko se spomni svetovno odmevne obljube gospoda Peterleta leta 1991, ki je med odnašanjem Titove slike iz poslopja parlamenta na smetišče zgodovine dejal, da bo Slovenija v desetih letih – Švica. Hvala bogu, skoraj 25 let je minilo, a ta ugledni politik in mož beseda obljube ni uresničil. Če bi, bi imeli morda samo dve zadoščenji – v pičlih 14 minutah bi premagali Slovenijo v nogometu in smejali bi se Hrvatom, ker so najemali kredite v naših švicarjih. Vse drugo bi bilo bedno. Bili bi bogati in sila osamljeni. Zmerjali bi nas, ker smo z bančno tajnostjo omogočili skrivanje denarja vsem svetovnim bogatunom in tako pomagali siromašenju poštenih delavcev. Sedeža najbolj mafijske organizacije Fife, sramote svetovnega žogobrcanja, ne bi selili v Zürich, ampak v Ljubljano, in potem bi se vsi zgražali nad našo Švico.
Lahko bi bilo še slabše! Ni bilo malo naših politikov, ki so ob začetku samostojnosti resno in glasno koketirali z zamislijo, da bi bili zahodnobalkanska Nemčija – nemška disciplina, nemška učinkovitost, nemško poštenje, nemške plače. Si predstavljate strahote, če bi uresničili te tihe obljube? Danes bi vsi stali na železniških postajah in ploskali sirskim beguncem ter jim voščili dobrodošlico, saj bi množično silili ravno v našo mirno, tiho, pridno in bogato deželico.