Denimo, lahko si ljubitelj poezije. Na novinarsko vprašanje, zakaj so hruške v trgovini gnile, lahko sestaviš takole sporočilo za javnost: Hruška debeluška, na vejici čepi, vetrček zapiha, hruška odleti. Lahko si statistik: Sporočamo vam, da na svetu obstaja 342 vrst hrušk, ki jih prideluje 36.532 velikih in okoli 89.541 manjših zasebnih pridelovalcev, v Sloveniji jih je skupno 451. Za njihovo distribucijo skrbi 56.987… In tako naprej. Lahko si botanik: Hruška (znanstveno ime Pyrus communis) je do 16 m visoko drevo s pokončnimi vejami. Deblo doseže do 60 cm premera, lubje ima sivkasto rjave barve, skorja je razpokana… Lahko si kemik: Gnitje je proces, pri katerem se organizmi razgradijo s pomočjo bakterij ali glivic, v ta proces so lahko vključene živali, rastline, hrana ali ljudje. Lahko si filozof: Večni cikel porajanja in propadanja, glivic in bakterij, erosa in tanatosa, že od nekdaj zaposluje velike duhove, ki… Lahko si dobrosrčen prišepetovalec: Nikar ne jejte hrušk pred odhodom v gledališče. Ali zdaj razumete? O gnilih hruškah ni preprostih odgovorov! In nehajte težiti.
Ko bom velika, bom stik predsednika države. Že ob zori bom počepnila pred ključavnico njegove spalnice, z računalnikom na kolenih, da ljudstvo nemudoma izve: Kralj se je po krajšem obdobju hrbtne lege, ki je povzročala globoko, sproščeno dihanje in le občasno, blažje hrkanje, prevalil na levi bok (najugodnejši za delovanje notranjih organov) in po nekaj trepetih vek počasi odprl oči, se znova obrnil na hrbet, se pretegnil, ljubko prdnil (prevelika hruška sinoči?) in si na glas rekel: Kaj bi bil danes? Obrvi so se mu zaskrbljeno staknile in dvignile proti širokemu čelu: Kaj še nisem bil? (Rad se pogovarja sam s seboj, ker se vedno strinja.) Ozrl se je na nočno omarico, na fotografijo, ki mu je od vseh najljubša: v družbi prijetnih gospa, v domu upokojencev, oblečen v smrkce. Blagor državi, ki me ima, je pomislil pomirjen, skočil pokonci, v ljubke rdeče-zlate copatke z drobno petko in puhastim čopkom ter planil v kabinet. Delo osvobaja.
Ko bom velika, bom tak stik, kot je gospodična H. na Festivalu Ljubljana. Ob negodovanju ljudi zaradi zapore cest okoli Križank bom novinarjem z desetimi citati zapisov izpred sedmih let o enem in istem incidentu (nemarni, kot so, ne bodo opazili, da gre za en sam primerček, iz katerega ni mogoče izpeljati nobenega pametnega sklepa) dokazala, da je ljudstvo, ki ne plača, po definiciji vedno nekulturno in ga je treba pregnati iz ulic, zraven pa bom neukim novinarjem poslala še obsežen spis o dvajsetletni zgodovini festivala, ki bo gladko dokazal, da brez njega ne bi bilo Ljubljane. Nato pa še alarmantno sporočilo Vandalizem v Križankah, ko bo nekdo na plakatno mesto napisal tri protestne besedice. In ker se človek stik med pisanjem rad prepusti vznesenosti, bom na koncu, kot bi bila samo utelešenje MOL, ki ima vendarle osem svojih stikov, ki si tudi služijo kruhek z iskanjem vejice in pike, pribila: Zapore ostajajo! Uauu. Res se dobro počutim. Ta moč. Le zakaj bi kandidirala za županjo, ko lahko kar kot PR urejam Ljubljano po svoji meri?
Ko bom velika, bom stik z javnostmi ministrice za kulturo. Takoj bom pravilno detektirala, da ima moja gospodarica tri velike sovražnike, ki ji onemogočajo dobro delo: kulturo, zaposlene na ministrstvu in novinarje. Z vsemi tremi je torej treba opraviti odločno. Pisala bom epohalna sporočila za javnost in cefrala vsak zapis, ki ga bo kolcnil ta ali oni ničvredni medij, in ker bom kmalu opazila, da sem edina, ki o stvari kaj ve, bom medijem pošiljala kar svoje osebne poglede na dogajanja. Saj tako je bilo tudi nekoč, organi so povedali, kaj, kako in zakaj delajo, mediji so to objavili, država je cvetela. Tudi v tej službi me bo pogosto zaneslo v pesništvo, čisto po tihem si bom brundala PR-himno: Bili smo nič, bodimo vse.
Ko bom velika, bom stik v kliničnem centru. Tam ima ta služba krasno nadgradnjo: varovanje informacij. To bom postala šele, ko me bodo zaradi nekih malenkosti odstavili z direktorskega stolčka, ki ga bo prevzel moj znanec, s katerim sva že prej lepo svetovala. Oba se strinjava: klinični center bi deloval brezhibno, če ne bi bilo te novinarske sodrge, »plačancev«, kot jih imenuje gospod Direktor, ki namesto o škodljivosti šnopca pišejo o njegovih firmicah in naših evtanazijah. Za 3400 bruto bom torej od jutra do večera lepila klepetava usta odpadniškim zdravnikom in drugemu osebju, nezatesnjena okna, skozi katera bi se slišal kak nespodoben dogovorček o Lojzetovi ženi, ki jo bomo takoj pogledali, pa o manjšem naročilcu opreme, za katerega je najbolje, da ga dobi Helga, pa o tem, da naj paciente, ki so jih zjutraj naročili na operacijo, jih položili v posteljo, lepo pregledali, pripravili in nahranili, pošljejo domov, ker khm, khm, danes smo prebukirani… Predvsem pa bom lepila usteca bolnikom, ki neozdravljivo bolujejo za nerganjem, četudi imajo na voljo najboljši infodiht klinični center vseh časov.
