V golem življenju se ni nič spremenilo. Pred stotimi leti je kolono beguncev opisoval mladi dopisnik kanadskega časopisa Toronto Daily Star. Ime mu je bilo Ernest Hemingway. Stal je na obrobju Odrina, mesta v Trakiji, kjer je begunce z Bližnjega vzhoda pot čez reko Marico vodila v Makedonijo. »Tiha, pošastna procesija,« je zapisal novinar. Tako je odmevala prva svetovna vojna.

Vsako preseljevanje beguncev s seboj nosi reminiscenco vojne in slutnjo demografskih posledic, ki bodo spremenile podobo sveta. Hemingwayu ozadij ni bilo treba razlagati. Dovolj je bila solza na obrazu otroka. Razumeli so jo bralci časopisa pri zajtrku, na drugem koncu sveta.

Zakaj je potem treba letos begunce razlagati do tako bolečih podrobnosti? Vprašanja se kar vrstijo. So to »pravi« begunci ali neki »migranti«? Zakaj so na poti? Kaj hočejo od nas? Kdo je kriv za to? Prebirajo rožni venec ali tespih? Zakaj otrokom, ki jih starši peš nosijo od Damaska do Dunaja, tečejo solze? In spet: ali res bežijo pred vojno? Vojno? Je kdo rekel vojna? Potem namestimo na mejo brzostrelke!

Potrebna je bila Nemčija, da bi razsvetlila norost pozabe, ki je legla na Evropo. Nemčija je v marsičem zgrešila, a vojno razume. V njeni miselni shemi so prva in druga svetovna vojna, Judje, krivda in skrb za begunce zvezani v enoten lok. Potem se ljudje enostavno razdelijo na manjšino kretenov, ki begunske domove požigajo, in veselo množico, ki begunce pozdravlja s cvetjem.

Kanclerka Angela Merkel ima resda vse preračunano. Do leta 2030 bo Nemčija zaradi staranja prebivalstva izgubila devet milijonov parov delovnih rok. Priseljencev iz drugih držav EU bo vedno manj in ne bodo zadoščali. Brez migrantov iz tretjih držav – dobesedno: beguncev – ne bo šlo, so izračunali pri fundaciji Bertelsmann, ki je ekonomsko-demografsko študijo izdelala po naročilu nemške vlade.

Vendar če ne bi bilo iskrenega zgodovinskega spomina, ne bi bila na mestu nobena študija. Kar zadeva vojno in njene posledice, so ljudje v trdi, preračunljivi Nemčiji že sedemdeset let povsem mehki. Kanclerkina krščansko-demokratska politika je to morala vedeti in se pravilno odzvati. Preveč orožja so nemški politiki prodali na vojna območja, da se ne bi v vojnah prepoznali.

Slovenija krivde – vsaj ne tako gromozanske – v sebi ne nosi. Zato tudi politika ne ve, kako reagirati na sentimente ljudi. Ko jutro naplavi truplo begunskega otroka, se vsi zdrznejo in zunanji minister nenadoma napove sprejem tisoč beguncev. Vendar – kaj pomenijo številke, ki krožijo po političnih dokumentih? Komu služijo? Beguncev se ne da prešteti. Je mogoče odpreti meje, potem pa tisočprvega begunca zavrniti?

»Trenutno je v Makedoniji milijon beguncev,« je pisal Hemingway. »Nihče ne ve, kako bi jim pomagali, toda v naslednjih mesecih bo v ušesih vsega krščanskega sveta odmeval klic: Pridite semkaj v Makedonijo in nam pomagajte!«

V golem življenju se ni nič spremenilo. Da bi pomagali tisoč beguncem, je treba najprej pomagati prvemu.