Satu Vänskä, finska violinistka: Ženska vprašanja so tudi za moške

To nedvomno je »ženski« projekt. Počutila sem se nekoliko nerodno in frustrirano, ko sem videla dolg seznam skladateljic – nerodno zato, ker je bilo tako malo imen, ki sem jih poznala, in frustrirano zato, ker je jasno, da večina teh nadarjenih žensk niti približno ni mogla izraziti svojega potenciala v celoti. Kot da je zvok glasbe, ki jo pišejo ženske, drugačen od zvoka glasbe, ki jo pišejo moški!? Ne le da talentirane ženske niso mogle uspeti in zacveteti, sčasoma je veliko teh nadarjenih mladih žensk »podleglo« materinstvu, kuhanju, družini in možem, zato so skladateljsko delo prekinile, ostalo je nedokončano ali za štirimi stenami njihovih dnevnih sob. Zanimivo pa je, da so imele tiste, ki so napisale kaj dobrega in preskočile to zaviralno izhodiščno točko, recimo Lili Boulanger, Barbra Strozzi, Amy Beach, napredno razmišljujoče očete in može, ki so jih podpirali pri glasbenem ustvarjanju.

Življenje nikoli ni popolno, toda raje sem ženska danes, kot bi bila v katerem koli drugem času. Žensko kot ustvarjalko – ne mislim na tisto, kar pride iz njenega fizičnega telesa – je treba sprejemati in spoštovati enako kot moškega, a to ni nekaj preprostega. Ženskam je bilo vedno naloženo mnogo nalog in vlog, zato so ženska vprašanja še vedno zelo pomembna, ker so to tudi vprašanja za moške. V resnici gre za velika vprašanja človečnosti. Ni naključno, da tam, kjer imajo ženske dostop do izobraževanja in nadzor nad reprodukcijo, celotna družba deluje manj nasilno. Pravice rasnih in spolnih manjšin so šle vedno z roko v roki s pravicami žensk. Pa ne gre le za vprašanje spola, lahko gre tudi za povsem ideološka vprašanja, ki narekujejo status ženske v družbi.

To je pravzaprav ugodna doba za ženske v klasični glasbi. Ženske dirigentke so skorajda v modi in poznam talentirane violiniste, ki so ljubosumni, da lepa dekleta v lepih oblekah igrajo prav tako popolno, perfektno kot oni in so zato deležna še večje pozornosti. Danes so skladateljice s polnim delovnim časom, pa jih nihče ne zaslišuje zaradi njihovega življenjskega stila. Za uspeh se nam sploh ni treba pretvarjati, da smo moški. Tudi arhaični Dunajski filharmoniki v zadnjem času omogočajo ženskam priti v orkester. Ampak, pazite: omogočajo!? Ali to pomeni, da preostalih 50 odstotkov bitij do pred kratkim ni bilo dovolj kvalificiranih?

Ne, nikoli nisem bila tista, ki bi s pitjem svoje menstrualne krvi v javnosti dajala pomen sebi in svoji ustvarjalnosti. To se mi zdi, kot bi umetnost zlorabljala v politične namene. Doseči bi morali spolno nevtralnost. Kljub temu je pomembno, da lastne svobode ne jemljemo za samoumevno, da se zavedamo krivic in stisk mnogih žensk po svetu. Želim si, da bi vse dobile priložnost, da razvijejo svoje talente. To je velik privilegij. Zelo občudujem pogumne ženske, kot je bila recimo Sophie Scholl, ki se je postavila proti celotnemu režimu nacističnega moškega.

Sibeliusov koncert igram, odkar sem študirala. To je ena izmed tistih reči, zaradi katerih se je mala finska deklica odločila, da bo igrala violino. Vendar je to moška glasba. In to glasbo obožujem. (smeh) Veselim se, da bomo lahko slišali vso to žensko ustvarjalnost, še posebej bi opozorila na skladbo Lili Boulanger D'un Soir Triste, Orgazem Ervina Schulhoffa in perfomans Meow Meow. Poslušali bomo tudi glasbo transseksualne ženske kot glasbo moških, ki so jih ženske mučile in negovale. Predvidevam, da je imel Dvořak takšno ženo, slišali pa bomo njegov godalni kvartet, ki velja za slovansko zimzeleno melodijo.