Adamič opozarja, da so bile zlasti razmere po veliki gospodarski krizi zanje tako pošastne, negotove in bridke, da ni bilo več razlogov za porogljivi smeh. Kakor velika večina priseljencev, »bohunkov« (slabšalni naziv za delavce iz srednje Evrope), ki so načrtovali, da bodo v Ameriki nekaj let in se bodo s prigaranim zaslužkom vrnili domov, je Adamič tam ostal. Bil je med tistimi naprednimi intelektualci, ki so javno načeli vladajoči mit o gospodarski in kulturni rasti ZDA in predvsem Los Angelesa, kjer se je po postankih na številnih ameriških deloviščih priseljenskih delavcev ustalil; tam je analiziral razredno nasilje in se odločno postavil za sindikalne boje wobbliejev, vedno v upanju, da bo plima nezadovoljstva uspela spremeniti džunglo, ta miks novega sveta, v civilizacijo.
Za množično evropsko priseljevanje v obe Ameriki v 19. in 20. stoletju velja, da se je pospešilo, ko se je oskrba z ljudmi iz Afrike pretrgala. Zgodovinar Braudel poroča, da je bilo med vsem blagom najudobneje prevažati evropske izseljence, saj so se naložili in izkrcali čisto sami. A opomni, da je bilo priseljevanje v zahodnem svetu zadnjih petsto let pravo trgovanje z ljudmi. Predmet kupčij so bili afriški sužnji, domačini Indijanci, za njimi irske uboge pare, reveži iz dežele Kranjske in azijski delavci. V to trgovanje z ljudmi, v katero so vpotegnili cele celine, so bile ves čas vpletene tako države kakor kriminalne združbe, zadnje nemalokrat s tihim soglasjem ali podporo držav na evropskem polotoku Evrazije, v Amerikah in Afriki.
Proučevalci svetovnih imigracij sredi ustvarjenega ozračja ogroženosti privilegiranih delov sveta, strahu pred tujci in drugimi kulturami opozarjajo: v svetu čedalje večje družbene neenakosti in polarizacij se vseeno seli velika manjšina, pa naj gre za begunce pred vojno, neznosnimi življenjskimi razmerami ali drugimi oblikami družbenega nasilja. Manj je znano, da se v svetu le slaba polovica imigrantov iz manj razvitih dežel in območij vojnih spopadov seli v evropske države in ZDA. Wallerstein meni, da je treba namesto obdobij odkritih sovražnosti, običajno razumljenih kot starodavnih, prvinskih spopadov in etničnih vojn, pojasniti tista dolga obdobja, v katerih teh sovražnosti ni bilo, in hkrati pogledati, zakaj na drugih območjih z mešanim prebivalstvom takšnih spopadov ni. Ti odgovori bi lahko spodbudili organizirano pripravljenost in zgledno mednarodno, transnacionalno reševanje priseljevanja in begunskega vala s porušenih vojnih območij.
Potapljajoče se ladje z begunci v Sredozemskem morju turobno spomnijo na strahoten »srednji prehod« iz časov čezatlantske trgovine z afriškimi sužnji z vkalkulirano pogubo dela tovora, žalostni koridor beguncev, ki se vije čez evropske države, pa na tragično »pot solza« indijanskih ljudstev v 19. stoletju, ki jih je ameriška vlada pregnala čez reko Mississippi v rezervate. Sedanje evropsko policijsko urejanje priliva priseljencev z razdejanih območij zahodne Azije in Afrike, ograjevanje meja z bodečimi žicami in zidovi, je v času splošne delegitimizacije države klavrn ukrep, pristanek na malone edino delujočo funkcijo države, na njeno represijo. To je slab obet. Postavljeni zid med ZDA in Mehiko priseljevanja ljudi brez papirjev ni zmanjšal, problema pa ne rešuje. Najbolj elementarna človeška pomoč posameznikov in civilnih združb namreč vojnim in drugim beguncem edina vliva upanje, da se ta evropski polotok oportunistične politično-ekonomske združbe ni pogreznil v samozadostnost in precenjevanje lastne pomembnosti.
Evropske družbe so bile v zgodovini morda manj kulturno (ali rasno) mešane kot tiste v novem svetu. Čiste kulturne monade pa nikoli niso bile. Evropejci šele spoznavamo, da je naš kulturni miks, naš mestizirani, kreolizirani svet bolj star, kot si domišljamo. Strah in negotovost pred procesi, ki jih stoletja izraziteje poznajo drugod, od Karibov do Brazilije, sta realna, a hkrati je spoznanje miksa, v katerega so bile prek rabot evropskih sil vpotegnjene multikulturne množice, lahko prav osvobajajoče za iluzijo, da smo nekaj posebnega, boljšega in civiliziranega. Šele potem bo spet nekaj smeha v džungli.
