Avstrija je slovenske obveščevalce zalotila pri vohunjenju. Tarča zanimanja Slovenske obveščevalno-varnostne agencije (Sova) je bilo avstrijsko veleposlaništvo v Sloveniji, zgodba, ki nekoliko spominja na vohunske trilerje, pa se je po naših informacijah dogajala v času prejšnjega direktorja Sove Staneta Štembergerja.
Operativcu Sove je bilo tedaj izdano navodilo, naj naveže (tesne) stike z uslužbenko avstrijskega veleposlaništva v Ljubljani, s čimer naj bi Sova prišla do zanimivih informacij, s katerimi naj bi razpolagal avstrijski ambasador. Uslužbenka je namero slovenskega obveščevalca prepoznala oziroma v sodelovanje z njim ni privolila, o dogajanju pa je obvestila nadrejene. Avstrijska stran je nato zadevo prijavila njihovi policiji, ta pa je primer predala slovenskim policistom, ki ga preiskujejo. Z njim je seznanjeno tudi slovensko specializirano državno tožilstvo, na katerega smo naslovili več vprašanj o poteku postopka. Odgovor tožilstva je bil kratek: »Delo oddelka za preiskovanje in pregon uradnih oseb s posebnimi pooblastili v zvezi s Slovensko obveščevalno-varnostno agencijo je glede na naravo dela Sove na podlagi zakona o tajnih podatkih tajno, zato javnosti informacij ne moremo posredovati.«
Kaj je zanimalo slovenske obveščevalce?
Na tajnost podatkov se sklicujejo tudi na Sovi, kjer smo jih med drugim povprašali o razlogih za omenjeno akcijo. »Podatkov, ki so povezani z delom Sove, ne moremo komentirati, saj so tajni v skladu s predpisi, ki urejajo ravnanje s tajnimi podatki,« so nam sporočili. O tem, do katerih informacij so se slovenski obveščevalci (predvsem) želeli dokopati na avstrijskem veleposlaništvu, pa so bili skrivnostni tudi naši sogovorniki. Nekateri so zgolj razmišljali, da so za civilno varnostnoobveščevalno službo zanimivi tako varnostni podatki kot ekonomske informacije (na primer tiste, ki so povezane s prodajo državnega premoženja ali pa z gospodarskimi interesi sosednje države na Balkanu), politično dogajanje v tujini, obrambne ocene…
Poznavalci poudarjajo, da poskuša vsaka obveščevalno-varnostna služba najti sodelavce tam, kjer obstajajo zanjo zanimive informacije: na ministrstvih v tujini, v kabinetih predsednikov vlad in držav, v raziskovalnih inštitutih ter nenazadnje tudi na diplomatsko-konzularnih predstavništvih. A je pred tem potrebna temeljita priprava: od natančne analize razmer ter preučitve preteklega dela in tudi značajskih lastnosti osebe, ki naj bi jo pridobili za organizirano ali kakšno drugačno sodelovanje, pa do preciznega definiranja želenih ciljev. »Tudi odlično pripravljena akcija pa se lahko sfiži,« je dejal eden od naših sogovornikov in dodal, da je tudi Sova v preteklosti prišla na sled nekaterim tovrstnim akcijam tujih varnostnoobveščevalnih služb. »Vsekakor pa je treba imeti pripravljen dober scenarij za 'way out', torej za izhod brez posledic, če se zadeva zaplete. Tega pa očitno Sova v primeru poskusa pridobivanja informacij na avstrijskem veleposlaništvu ni imela.«
Poznavalce sicer čudi, da se je Avstrija odločila za prijavo slovenskega obveščevalca policiji, saj se odkrite obveščevalne dejavnosti običajno »rešujejo« na drugačne načine. Na primer z dogovorom med obveščevalnimi službami vpletenih držav. Po nekaterih nepotrjenih informacijah naj bi avstrijska obveščevalna služba Sovi sicer predlagala dogovor, a naj vodstvo agencije vanj ne bi privolilo. Ali to drži oziroma kakšna naj bi bila ponudba avstrijske strani, nismo uspeli izvedeti, saj Stane Štemberger na naša vprašanja ni želel odgovarjati. Slišati pa je mogoče tudi, da naj bi se z namenom reševanja zapleta na Dunaj pred časom odpravil eden od visokih uslužbencev slovenskega zunanjega ministrstva. Nekateri naši sogovorniki ocenjujejo, da se je Avstrija za postopek proti slovenskemu obveščevalcu odločila, ker je prepričana, da ima dovolj dokazov o spornosti ravnanja, drugi pa njeno potezo razumejo kot »kuvertirano grožnjo, ki jo lahko sosednja država kadarkoli potegne na plan«.
Indikator slabega stanja v Sovi
Staneta Štembergerja je na čelo Sove postavila vlada Alenke Bratušek, s prihodom Mira Cerarja pa se je moral s tega mesta posloviti. Kot nam je zagotovila Bratuškova, z akcijo Sove ni bila seznanjena. Je pa bil o njenih posledicah obveščen premier Miro Cerar. »Predsednik vlade je bil seznanjen s postopki, ki so jih sprožili avstrijski organi«, so nam potrdili v Cerarjevem kabinetu. Dodali so, da premier »zadeve, v zvezi s katero tečejo postopki pristojnih organov, v skladu s predpisi ne more komentirati«. Od predsednika vlade smo želeli tudi izvedeti, ali je po tem, ko je bil obveščen o vohunskem fiasku Sove, kakorkoli ukrepal. Sova kot vladna služba je namreč podrejena predsedniku vlade, nekateri zaposleni v agenciji pa naj bi premierja o omenjeni akciji obvestili tudi zato, da bi se vendarle lotil urejanja po njihovem prepričanju nevzdržnih razmer v civilni obveščevalno-varnostni službi. »Omenjeni obveščevalski fiasko je indikator slabega stanja v izjemno pomembni instituciji,« ocenjuje eden od poznavalcev razmer v Sovi.
Od strankarskih interesov do užaljenih zaposlenih
V agenciji naj bi namreč po navedbah naših sogovornikov obstajalo več struj, ki se prerivajo med sabo, ozki strankarski in osebni interesi pa prevladujejo nad interesom države in njene varnosti. Eno od močnih struj naj bi sestavljali tisti, ki jih je v času druge Janševe vlade (večinoma z obrambnega ministrstva) pripeljal takratni šef Sove Damir Črnčec; na njihovo delo naj bi imel še vedno velik vpliv prvak SDS. Prav tako naj ne bi manjkalo zaposlenih, ki imajo pred očmi zgolj lastno kariero, in zaradi prerazporeditev na nižja delovna mesta užaljenih obveščevalcev… Sedanji šef Sove Zoran Klemenčič, ki je kot strokovnjak na obrambnem področju pred leti dokaj uspešno vodil precej bolje uigrano vojaško obveščevalno službo, pa naj razmeram v agenciji po ocenah naših sogovornikov ne bi bil kos. Ti so tudi vse bolj prepričani, da sedanjega premierja Mira Cerarja delovanje Sove in ureditev razmer v tej službi ne zanima. Na kar naj bi kazalo tudi to, da je državnega sekretarja v svojem kabinetu, ki je pristojen za nacionalno varnost, poiskal v vrstah nekdanjih policistov.
»Država bi morala jasno doreči, kakšno civilno varnostnoobveščevalno službo želi imeti, in jo sistematično graditi. Morda bi bila najhitrejša pot do cilja, da se – po zgledu Hrvaške – ukine sedanja in postavi nova služba. Seveda pa mora biti najprej jasno, kaj je na področju varnostnoobveščevalne dejavnosti sploh naš cilj,« poudarja eden od sogovornikov.
