Abstrakten, neviden, še največkrat pa samoumeven in podcenjen akt dihanja režiser Janez Janša v dogodku podčrta in »politično sprevrne« s tem, da ga uvodoma vpelje v prostor absolutne odsotnosti svetlobe. Razgibano serijo odtenkov dihanja v njegovi (podvojeni) nevidnosti Irena Tomažin in Irena Preda nizata skozi raznolika občutja in zvočne premise, ga usklajeno raztegujeta in »konfliktno« lomita, sopihajoče ali ležerno razstavljata, ga včasih ilustrativno (jokajoče ali smejalno), spet drugje kaotično razgrinjata v prostor. V ambient, ki je gledalcu neviden in neskončen, zato tudi občutljivo dojemljiv za vsako njegovo notranjo misel, a obenem prav zato tudi dramaturško tvegan.
Osnovna predpostavka strukture dihanja v uprizoritvi je, da dih ne glede na morebitno silo, napetost ali dramatičnost nikoli ne preide v besedo, v izrečeno, v tisto, skratka, kar mu je pogosto najbolj naravno in logično. Njegova lega je vseskozi samostojna, čista, v tem pulzira, v tem se kopiči suspenz. Funkcijo besed in navsezadnje tudi pogledov prevzamejo zgolj dihalne kompozicije, ki jih izurjeni izvajalki, Tomažinova in Predova, do potankosti nadzorujeta in jih spletata v dialoške variacije, ki so povedne predvsem toliko, kolikor je dovzetna gledalčeva/poslušalčeva lastna investicija v vsebino. Ob postopnem preklopu v območje vidnega polja se narativnost dogodka povzpne v že bolj otipljivo obliko; atmosfero zapolni svetlobna zatohlost, utesnjenost, lokacijska in časovna neopredeljenost. V tem slogovnem prelomu se obrne in nadgradi tudi interpretacija fenomena dihanja, ki v prisotnosti še petih izvajalk (Dragana Alfirević, Leja Jurišić, Teja Reba, Jelena Rusjan, Tina Valentan) – načrtno povsem razosebljenih in zvrnjenih na raven zvočnih aparatov – začenja pridobivati razvidne reference in sporočilnost. Dihanje postane čitljiva komponenta skupnosti, ki posameznika lahko nehote razgali skozi drobne, a intimne fiziološke odzive in hkrati izpoveduje njegovo pripadnost. Obenem se prizor asociativno obregne na beckettovsko srhljivo gibajočo se praznino, ki jo zmore sprožati absurdna gimnastika ust(nic), to pa je naposled presekano z nenadnim opernoarijskim krikom kot znakom upora, neznosnosti ali osupljivega kontrapunkta predhodne blagozvočnosti dihanja.
Bolj kot vsebinska ostrina dogodek Zraka! zaznamuje izkušnja ekskurzije v simbolno polje temačnosti in ozaveščanja razsežnosti dihanja. In bolj kot odločno sporočilno poantiranje projekt odlikuje izjemna izvajalska veščina nastopajočih in njihovi potenciali neverbalne ekspresivnosti.
