Takšen odnos je razumljiv, a je hkrati zelo drag. Dobro znane so ekscesne zgodbe iz Italije, ko so smeti za dolga desetletja in za visoke denarje »ugrabile« kriminalne mafijske združbe. Še danes ni povsem jasno, kje so vsi odpadki končali. Okoljevarstveniki recimo opozarjajo, da tudi manj kot dva kilometra od slovenske meje pod zemljo v Miljah, kjer je zdaj na industrijskih odpadkih, pa čeprav so zdravju nevarni, povsem nekritično in brez vsakega opozorila zraslo kopališče.
Slovenija tako razvpitega problema s smetmi nima, a tudi nam dosedanje ravnanje z odpadki ni v čast. Spomnimo se zgolj petnajst tisoč divjih odlagališč, ki so jih pred nekaj leti popisali prostovoljci v vseslovenski akciji čiščenja države. Slovensko okolje so neodgovorno smetili posamezniki, a tudi manjši in večji podjetniki. Revizorji računskega sodišča so zdaj v ponovni reviziji ugotovili, da so nepojasnjeno izginjali tudi komunalni odpadki v nekaterih slovenskih občinah. Padec količine odpadkov za več kot 150 kilogramov na prebivalca zgolj v enem letu pač z nobenim ukrepom zmanjševanja odpadkov ni mogoč.
To ne pomeni nujno, da so tudi neevidentirani komunalni odpadki končali na divjih odlagališčih, pomeni pa, da je bilo ravnanje z njimi najverjetneje neustrezno. Če nič drugega, so po ocenah računskega sodišča končali na odlagališčih, ne da bi jih posredniki pred tem ustrezno – kot zahtevajo evropski predpisi – obdelali.
Da se ministrstvu za okolje in prostor ne sanja, koliko odpadkov v državi sploh nastane in kaj se nato z njimi v resnici dogaja, pa ni problematično le zato, ker pomanjkljiv nadzor omogoča nevarne zlorabe sistema. Ko država nima niti zanesljivih osnovnih evidenc, težko na primer utemeljuje, zakaj potrebujemo dve sežigalnici in ne ene ali celo nobene. Ali zakaj bi bilo treba zgraditi dvanajst in ne sedem ali celo petnajst centrov za ravnanje z odpadki ter vanje zmetati 200 milijonov evrov namesto 100 ali celo 300 milijonov. Gre za milijone, ki jih plačajo davkoplačevalci.
Ker niti državi po ugotovitvah revizorjev ni jasno, koliko sistem ravnanja z odpadki sploh stane, je lahko Erjavec kot odgovorni minister vprašanje, kdo pije in kdo plača, odpravil, češ da gre za neke obskurne kante. Zaradi slabo zastavljenega sistema medtem skozi vse njegove luknje polzijo milijoni, ki jih morajo prek višjih položnic za odvoz odpadkov nadomeščati tudi gospodinjstva.
Če je Erjavec znal temu problemu zmanjšati pomen, so ga njegovi nasledniki na ministrskem stolčku Roko Žarnić, Franc Bogovič in Dejan Židan enostavno prezrli. Židan je po objavi revizijskega poročila v četrtek jasno povedal, da odpadki v njegovem mandatu pač niso bili prioriteta. Končno je menda vsaj sedanja ministrica Irena Majcen dojela, da bo treba zakopati v to gnojno jamo. A če bomo ostali gledali stran, ji precej verjetno ne bo uspelo.
