Zdaj se lahko vprašamo, ali se največje neumnost res dogajajo le v Rusiji ali pa imajo tam toliko prometa in predvsem toliko kamer, ki ujamejo marsikaj. Eden zadnjih boljših je bil voznik nemškega terenca, ki je, ker se je moral umakniti reševalnemu vozilu s sireno, to vzel kot osebno žalitev in se je potem spustil v cestno vojno s tem rešilcem. Ali stric na semaforju trmasto stoji, za njim pa gasilsko vozilo s prižgano sireno trobi in čaka, da se mu bo trmoglavec le umaknil. Ob takih trenutkih bi si človek zaželel, da bi gorela ravno hiša tega lesenega voznika in da gasilci hitijo k njemu na dom. Človek se zamisli, kaj za vraga se dogaja v glavah takih hlodov za volanom? Je res avtomobil tisti, ki spremeni človeka, ali pa bi bil tak posebej problematičen tudi kot pešec, kolesar ali navaden obiskovalec parka? Verjetno bi bil, le da mu motorni konji dajo še tisto, kar mu je do zdaj manjkalo v življenju.

Na drugi strani beremo, da v ihti, kako izboljšati prometno varnost, celo razmišljajo, da bi prepovedali radijska obvestila, kje so postavljeni radarji. Vprašamo se, kaj je zdaj glavni namen: povečati varnost ali kaj drugega? Kajti radarji so, tako nam trobijo vsi odgovorni, postavljeni na kritična mesta, kjer se zgodi največ nesreč, kjer so pogoste kršitve, kjer je velika nevarnost nesreče. Zakaj bi torej obvestila o tem, da so kritične točke pod nadzorom, slabšala prometno varnost? Ker vozijo vozniki hitreje tam, kjer praviloma ni večjih nevarnosti? Bistvo vsega je, da radijska poročila pripomorejo, da manj kapne v žepe mestnega ali državnega proračuna. To boli najbolj, pa čeprav nam pravijo, da jim ne gre za denar...